Včasih v življenju potrebujemo dogodek ali spodbudo, ki nas privede nazaj k Bogu. Za znano hollywoodsko igralko Jennifer Garner je bila to vloga v filmu Miracles from heaven(Čudeži iz nebes), v katerem je zaigrala – njegova pomenljiva vsebina jo je pripeljala nazaj k veri in k Bogu.
Leto 2016 je bilo za Jennifer Garner težko leto. Njen zakon z igralcem Benom Affleckom, s katerim imata tri otroke, je že dlje časa razpadal in bila sta v procesu ločitve. Jennifer, ki je bila kot otrok sicer vzgojena v veri, se že dolgo ni več obračala k Bogu niti ni razmišljala o njem. Potem pa je prišlo povabilo, če bi zaigrala v filmu, ki govori o čudežu.
“Miracles from heaven“
Film so posneli po istoimenski knjigi avtorice Christy Beam in govori o resnični zgodbi. Desetletna deklica Anna nenadoma zboli za redko in neozdravljivo boleznijo prebavil, od katere lahko tudi umre. Njeni starši, globoko verni, so pretreseni in se v bolečini obračajo na Boga s prošnjo, da bi jim razodel, zakaj mora prav njihova hčerka skozi vse to.
Nekega dne se zgodi nekaj strašnega. Hči, ki se igra na starem drevesu, pade z veje nekaj metrov globoko na tla. Zdi se, da je umrla. A zdravniki v bolnišnici njeni mami povejo, da se je zgodil čudež. Padec ne le da punčke ni poškodoval, pač pa je bil udarec v glavo na takem mestu, zaradi katerega je ozdravela od neozdravljive bolezni, za katero je bolehala.
“Če želim, da moji otroci zrastejo v veri, sama pri tem ne smem biti lena”
Pri tem je Jennifer spoznala, da bi tudi za svoje otroke želela, da so v živem stiku z Bogom: “Priznam, da sem bila kar nekako lena glede tega. A tudi mene so starši kot otroka ob nedeljah vozili v cerkev. Ne moremo pričakovati, da se bodo naši otroci na neki abstrakten način ‘nalezli’ vere kot prek nekakšne osmoze. Pri snemanju tega filma sem ugotovila, da imamo starši ključno vlogo pri posredovanju vere svojim otrokom. Pomembno je, da se kot družina redno udeležujemo svete maše v cerkvi,” je povedala v nekem intervjuju.
Priznala pa je tudi svojo krizo, ki jo je imela v zvezi z vero. “Mislim, da ne moremo govoriti o veri, ne da bi povedali, da pridejo tudi dvomi in krize. Pot vsakega človeka k veri je zelo osebna in vsaka zgodba je drugačna. Vsak pa se mora odločiti, da bo zaupal in veroval. Na neki točki spoznaš, da imaš dve možnosti: da ne vidiš čudeža v ničemer ali pa da vidiš vse stvari kot čudež. Na svetu je ogromno čudežev, le srce in oči moraš odpreti, da jih vidiš.”
