Rihard Režek, najprej mož in oče, kmalu za tem pa predan ravnatelj in vzgojitelj Jegličevega dijaškega doma in študentskega doma Janeza F. Gnidovca, čigar vrata pisarne so vedno odprta, če ga le najdete v njej, saj najraje preživlja čas med ljudmi, pa naj gre za strokovni pogovor ob kavi s sodelavci ali klepet ob čaju (in bomboni, ki so vedno na njegovi mizi) z dijaki oziroma študenti.
Dijaki in študenti v Zavodu sv. Stanislava vas poznajo kot ravnatelja, vendar je človek več kot le delo, ki ga opravlja. Pri vzgojnem poslanstvu gotovo še toliko bolj.
Človek je vsekakor veliko več kot le delo, ki ga opravlja. Pri vzgojnem poslanstvu je pomembno, da si na delovnem mestu najprej čuteč človek, da imaš ljudi okrog sebe preprosto rad. Pomembno je, da se zavedaš svojih močnih področij, pa tudi svojih pomanjkljivosti in jih, predvsem slednje, v odnosu z drugimi priznavaš.
Mladi te namreč takoj preberejo in v vsakem trenutku vedo, kam pes taco moli. Bogu hvala za to.
Z mladimi moraš biti iskren in pošten, nasmejan in včasih žalosten, tudi hud, če je treba.
Z njimi živeti in se veseliti vsake priložnosti biti z njimi, se od njih učiti. To zame pomeni biti človek, vzgojitelj, ki dela z mladimi, za mlade in živi poslanstvo. Zase in predvsem Zanj.
Tudi v času karantene v dijaškem in študentskem domu niste mirovali. Kako ste se takrat povezali s sodelavkami in sodelavci, mladimi, jim prišli bližje, ohranili stik?
Ne, mirovali pa zagotovo nismo. Nasprotno. Veliko dobrega smo se trudili narediti. In marsikaj nam je uspelo. Zagotovo pa smo kaj spregledali. Najpomembneje se nam je zdelo ohraniti odnos. Še naprej smo želeli v središče svojega dela postavljati posameznico in posameznika. Še naprej smo želeli vedeti, kako se počuti.
Vedeli so, da lahko računajo na nas, tudi name osebno. Da me lahko pokličejo, kliknejo na IG, da vedo, da so zame zelo pomembni. Enako je veljalo za moje sodelavke in sodelavce.
S kolegijem direktorja smo se po Teamsih redno srečevali, srečevali pa smo se tudi z vzgojiteljsko zbornico, načrtovali, si poročali, imeli vzgojiteljske zbore, kovali scenarije novih zgodb in jih spravljali v življenje. Marsikatera je zaživela, marsikatera živi.
Tako smo organizirali tedenske molitve, adoracije, učne ure na daljavo, zelo velikokrat smo dijakinje in dijake poklicali, jih spodbujali in komunicirali z njihovimi profesorji.
Z njimi smo imeli tematske večere ob družabnih igrah, s študenti smo celo organizirali duhovno družabni vikend, z dijaki izvedli slavnostno večerjo na daljavo, akcijo Stran od ekrana, pri kateri je eden od zaposlenih vsak teden posnel film in dijakinje in dijake po IG in FB spodbujal h gibanju v naravi, branju za dušo, peki piškotov, dobrim delom, oživitvi pozabljenih konjičkov in še in še.
Je delo v novi situaciji bolj zahtevno? Se na dijakih ”pozna”, da jih ni bilo v dijaškem domu?
To pa res. Dijakinje in dijaki zaključnih letnikov so se vrnili že tretji teden februarja in bilo je res milostno. Zavodski hodniki so bili tako pusti brez mladostne energije, smeha, veselja. V nedeljo, ko so se vračali, sem si malo tipkal z dežurnim vzgojiteljem in delila sva veselje.
Ja, zagotovo se pozna, da nas je čas, ki je bil (in je še drugačen) na nek način zaznamoval. A to je življenje. To je bil čas, ki nas je tudi marsikaj naučil. Naučil, da ni vse tako samoumevno, kot se nam je še pred enim letom zdelo, in to znamo zdaj bolj ceniti. Bog daj, da bi občutki tega vedenja in hvaležnosti trajali.
Niti za trenutek nisem pomislil, da ne bi zmogli. Bo drugače, a zmogli bomo. Verjamem v mlade ljudi, verjamem v svoje sodelavke in sodelavce, znamo dobro delati in znali bomo tudi v prihodnje.
Še naprej bomo povezani, še naprej bomo nasmejani, srečni, še naprej bomo s skupnimi močmi, z nam zaupanimi mladimi, posegali po visokih rezultatih na maturi, odličnih rezultatih na izpitih, še naprej bomo hodili z Njim, Zanj in se trudili biti dobro orodje v Njegovih rokah, z nasmehom na ustnicah.
Vidite morda prednost v tem, da delate v katoliški ustanovi?
Če svoje delo sprejemaš odgovorno, ni nobeno delo najlažje. Delovati v katoliški ustanovi je zame zagotovo neizmerna prednost. Zaradi skupnih vrednot, možnosti stika z duhovniki, iskrenih odnosov, ki se jih trudim živeti.
Je pa tako, da je treba tako v katoliški kot v nekatoliški ustanovi na svoje delo gledati profesionalno.
Tako mi je pomembno dosledno sledenje pedagoškim smernicam, sledenje zakonodaji, odpiranje naših vrat nezasebnim domovom, ki izvajajo, tako kot mi, javno veljavni izobraževalni program, nenehno izobraževanje.
Poleg ostalih katoliških ustanov v državi zelo dobro sodelujemo tudi z vsemi državnimi organi, s Skupnostjo dijaških domov Slovenije, pisarno za študentske domove Univerze v Ljubljani, aktivom osrednjeslovenskih dijaških domov in ostalo zainteresirano javnostjo.
Kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje? Če morda pridete v službo slabe volje, kaj vas razvedri in poživi?
Tisti, ki delajo z mano, vedo, da sem redkokdaj slabe volje. Tudi če sem, hitro mine. Za to je škoda časa. Raje trosim veselje in smeh. Poživi me veliko stvari. Najprej zavedanje, da lahko počnem to, kar me veseli. Da sem z mladimi. Poživi me molitev. Poživi me, ko opazujem zagnano vzgojiteljico ali vzgojitelja, ki uživa pri delu in mu kaj uspe.
Poživi me, ko mi svetovalna delavka pove, da je razrešila na videz brezupno situacijo. Poživi me, ko tajnica najde kakšno super rešitev za neko zagato, in teh ni malo. Poživi me, ko mladi pridejo mimo moje pisarne in me pozdravijo, poklepetajo, kar tako, brez razloga.
Poživi me, ko si s čistilko ali hišnikom polepšamo dan s krajšim pogovorom. Poživi me, elektronsko sporočilo staršev, ki pohvalijo naše delo. Poživi me kava, brez katere ne gre.
Kot mož in oče ste vzgojitelj tako po poklicu – v službi, kakor tudi doma. Ima katera od situacij svoje prednosti, slabosti?
Družinsko okolje želim od poklicnega kar se da ločiti. Doma sem mož in oče. V službi sem ravnatelj in vzgojitelj. Doma imam ženo in dve krasni, odgovorni hčeri. Želim jima biti predvsem sogovornik, oče, na katerega lahko računata, potegneta za rokav, za klepet, nasvet, ramo, predvsem takrat, ko življenje pokaže zobe.
Z družino se želim veliko presmejati, želim, da se zavedamo, da lahko v vsakem trenutku računamo drug na drugega. Tudi takrat, ko ni vse tako idealno, lepo. V službi je podobno, bodisi s sodelavkami in sodelavci bodisi z mladimi prijateljicami in prijatelji, lepo se je smejati skupaj, lepo, še lepše pa se je pobrati in s skupnimi močmi narediti nov korak.
