Antonio Sena, 36-letni Brazilec, je pred nekaj tedni prišel na naslovnice. Takrat je njegova zgodba povzročila šok in hkrati veselje, ker je preživel po 36 dneh, ko je bil izgubljen v pragozdu Amazonke (Brazilija). Njegov edini vir preživetja so bila ptičja jajca in divje sadje.
Izgubljen v džungli
Antonijeva zgodba sega v januarske dni, ko je na nezakonitem rudarskem območju v Amazoniji ponujal letalski taksi. Nenadoma je majhno letalo, ki ga je vodil, začelo kazati okvare motorja. Antonio je zasilno pristal, a se je čudežno rešil brez večjih poškodb. Antoniu je uspelo rešiti nekaj potrebne zaloge, potem se je hitro umaknil na varno.
Kmalu zatem je letalo začelo goreti, kar je povzročilo več eksplozij. Antonio je moral poskusiti preživeti sredi nevarnosti, ki je niso predstavljale samo njegove poškodbe, ampak tudi teren, kjer je bil izgubljen.
Pakt z Bogom
Antonio je v intervjuju za bolivijski medij El Deber pred kratkim povedal, da je šlo za nekakšen “pakt”, ki ga je sklenil z Bogom sredi osamljenosti, bolečine in negotovosti.
Kakšen je bil tisti trenutek s samim seboj?
Pet dni je bilo vse moje upanje v reševanju. Ko so dnevi minili in me niso uspeli najti, sem vedel, da se ne bodo več vrnili. Tistega dne sem prvič poskusil hoditi skozi gozd, a nisem mogel, bilo je zelo zaprto, zelo težko. Uspelo mi je hoditi 30 minut, vendar nisem več zdržal. Brez mačete je bilo težko, imel sem samo majhen nož.
Vrnil sem se v svoj šotor in ko sem prispel, je bil to trenutek največje šibkosti, bil je trenutek, ko sem mislil, da bom tam umrl. Tisti dan sem posnel poslovilni video za svojo družino in marsikaj mi je šlo po glavi, dokler se nisem odločil za odkrit pogovor z Bogom in sem mu rekel: “Bog, če je po tvoji volji, da najdem svojo družino, mamo, svoje brate, mi daj moči. Daj mi vero, da grem od tod, ker samo s svojo močjo ne bom zmogel.”
Po tem pogovoru se je vse spremenilo. Prej sem poskusil vstopiti v gozd, a mi ni uspelo, toda po tistem dnevu, ko sem se pogovarjal z Bogom, sem lahko hodil skozi gozd 30 dni. To sem lahko storil, ker sem končno dobil Božjo pomoč.
Po tistem trenutku sem imel absolutno vero, da se bom rešil od tam. Nisem vedel, kdaj, ker je ta čas pripadal Bogu, v srcu pa sem vedel, da bom prišel od tam. Vse, kar sem moral storiti, je bilo, da sem hodil, hodil in se nisem dal. Nikoli se nisem vdal, tudi ko so bile stvari težke, tudi kadar me je zelo bolelo, tudi ko me je zeblo v dežju, ko se je zdelo, da ne morem več naprej. Rekel sem: “Bog, daj mi svojo moč, ker ne zdržim več,” in sem nadaljeval.
El Deber
Ljubezen in vera
Antonio je preživel in zdaj upa, da tudi njegova zgodba še naprej spreminja srca, tako kot se je zgodilo njemu. Ni presenetljivo, da namerava svojo zgodbo kmalu objaviti v knjigi, kjer bo povedal, kako je potekala njegova preobrazba v džungli, in bo govoril o Bogu.
“To zgodbo lahko povzamem kot zgodbo o ljubezni in veri. Ljubezni, ki sem jo imel do svoje družine, da sem hodil vse te dni, in veri v Boga, ki me je prepričala, da se bom od tam rešil.”
“Za vas, ki imate nekaj težav, ne vem, v katerem gozdu ste ali v čem je problem, vendar ne obupajte. Verjemite v Boga, zaupajte mu, položite svoje življenje v njegove roke in hodite dalje. Še naprej se borite, da vam bo Bog dal zmago. Nikakor se ne smete predati; čas je Božji, toda bitka tukaj je naša, zato se morate boriti, “je dodal.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Valerija Trček.
