Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi. Bil je sin revnih kmečkih staršev in se je navduševal nad dedkovim pripovedovanjem pravljic in pripovedk.
Šola mu je na začetku povzročala veliko preglavic, tako da ga je brati naučila starejša sestra Marija. Pozneje je bil eden bolj uspešnih učencev na Krki in je šolanje nadaljeval v Ljubljani. V drugem letniku je bil sprejet v dijaško semenišče Alojzijevišče, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf.
S pisanjem je postal prepoznaven že kot gimnazijec. V osmem razredu je s pisateljevanjem zaslužil toliko, da je lahko skrbel zase. Pri 17 letih je v Slovenskem glasniku izšla njegova Pripovedka o beli kači, pokojnemu dedku pa se je poklonil s pripovedkami Spomini na deda.
Zelo veliko je bral, predvsem so nanj vplivali romani Walterja Scotta in programski spisi Frana Levstika (Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan), v katerih je predstavil ideje o razvoju slovenskega slovstva.
Dunaj mu ni bil namenjen
Po opravljeni maturi se je Jurčič odločil za študij slavistike in klasične filologije na Dunaju. V tem obdobju je zelo veliko ustvarjal. Leta 1866 je na Levstikovo pobudo napisal prvi slovenski roman Deseti brat, ki je postal popularen predvsem po izdaji pri Mohorjevi družbi leta 1911. Izšel je v nakladi 85.000 izvodov, kar je za današnji knjižni trg nepredstavljiva številka.
Na Dunaju je med drugim napisal še prvo realistično povest Sosedov sin, poznan pa je tudi kot avtor prve slovenske tragedije Tugomer.
Za svoje delo je prejemal skromne honorarje, zato študija zaradi finančne stiske ni dokončal. Preselil se je v Maribor, kjer je dobil delo v uredništvu Slovenskega naroda.
Jurčič je bil velik domoljub. O tem pričajo tudi njegove misli, zbrane v fotogaleriji.
Uglajen gospod
Na Dunaj se je pozneje vrnil še enkrat, a tudi potem finančno ni zmogel. Nekaj časa je bil sourednik časnika Sudslavische Zeitung, nato pa se je zopet vrnil v Maribor. Tam se je zaljubil v učiteljico Marijo Schwentner, a jima je njen oče preprečil, da bi se poročila. Preselil se je v Ljubljano, kjer je bil skupaj z Levstikom dejaven v političnih in kulturnih krogih. Njegovi sodobniki so ga opisovali kot mirnega in odkritosrčnega gospoda, ki se ni nikoli nedostojno obnašal.
Z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem so leta 1880 ustanovili Ljubljanski zvon, v katerem je v delih izhajal Jurčičev roman Rokovnjači. Ker je bil takrat že hudo bolan, je napisal le 11 poglavij, ostala pa je po njegovi zamisli napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. Umrl je 3. maja 1881 v 38. letu starosti.
Levstikov učenec
Veliko svojih del je Jurčič napisal po napotkih Frana Levstika. Preučeval je zapise Janeza Vajkarda Valvasorja o turških bojih, veliko časa je preživel med preprostimi ljudmi, prisluhnil je njihovi govorici in si zapisoval zgodbe, ki so mu jih pripovedovali. Tako je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla odmevna povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki so ga po zaslugi duhovnika in prevajalca Ferdinanda Kolednika lahko prebirali v več tujih jezikih.
Prav Jurčič je bil tisti, ki so mu na Slovenskem postavili prvi povojni spomenik. Po njem je imenovana Jurčičeva nagrada, ki jo vsako leto na pisateljev rojstni dan podelijo za dosežke na področju novinarstva.
Po Jurčičevi poti
Vsako leto prvo soboto v marcu (ali pa seveda kateri koli drug dan v letu) se lahko udeležimo pohoda po Jurčičevi poti, ki velja za priljubljeno kulturno pot. Pešpot se vije od Višnje Gore, najmanjšega slovenskega mesta, kamor je Jurčič umestil dogajanje humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori. Nad branjem te zgodbe bodo navdušeni že najmlajši otroci. V Višnji Gori je v 19. stoletju deloval tudi duhovnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči.
Pot, za katero boste potrebovali približno tri ure, se nato nadaljuje prek Polževega in vse do Jurčičeve domačije na Muljavi, kjer si lahko ogledate muzej na prostem, v ozadju pa stoji še Krjavljeva koča. Poleg kulturnih prireditev in likovnih razstav na domačiji vsako leto uprizarjajo številna Jurčičeva dela.
Nanj se boste gotovo spomnili, ko se boste potepali po Jurčičevem trgu v Ljubljani, ki je poimenovan po njem. Otrokom lahko tega velikega slovenskega pisatelja predstavite s pomočjo knjige sLOLvenski klasiki Boštjana Gorenca – Pižame, v kateri bralcem na zabaven in aktualen način približa številna besedila slovenskih pisateljev in pesnikov.
