“Oprosti, motil sem se.” Veliko je staršev, ki se nikoli ne opravičijo svojim otrokom, saj se bojijo, da s tem kažejo znake šibkosti ali pomanjkanja avtoritete.
Toda česa se otrok nauči, ko se mu opravičimo? Prositi jih odpuščanja je pravi zgled za naše otroke. S ponižnostjo in odkritostjo moramo priznati, da vsi delamo napake, vendar vedno obstaja možnost, da jih zaznamo in se jih iskreno pokesamo.
Zato je prošnja za odpuščanje, ki še zdaleč ne kaže na krhkost, popolna priložnost za prenos velikega zgleda in nauka za naše otroke. Izreči stavek: “Zelo mi je žal, mi boš odpustil?” je dejanje razuma. Toda zakaj je odraslim tako težko prositi odpuščanja otroke?
Kot je dejal papež Frančišek, se “Gospod ne naveliča odpuščati; na žalost smo se mi naveličali prositi za odpuščanje. Utrujenost od prošnje za odpuščanje je grda bolezen.”
Kako in kdaj prositi za odpuščanje?
Obstaja veliko razlogov, zakaj se bomo morda morali večkrat opravičiti svojim otrokom: ko pozabimo na nekaj, kar smo jim obljubili; ko smo jih nevede užalili, čeprav se nam stvar morda zdi nepomembna; ko izgubimo živce; kadar nismo bili dovolj pozorni na eno od njihovih težav …).
Jezus nas po Očetu uči: “Odpusti nam naše žalitve, kakor tudi mi odpuščamo tistim, ki nas žalijo.” Kako pomembno je, da se o odpuščanju učimo že v mladosti!
Prav tako pomembno, kot je prošnja za odpuščanje, je vedeti, kako odpustiti. In kakšen je najboljši način za starše, da prosimo odpuščanja svoje otroke?
Ker smo starši, moramo otrokom posredovati določeno avtoriteto, vendar ob tem ne smemo dovoliti, da bi med nami prišlo do odtujenosti. Pomembno je, da se naučimo prepoznavati napake na obeh straneh, da si lahko pomagamo in čutimo, da smo ekipa, družina.
Po drugi strani pa je pomembno, da prosimo odpuščanja na način, da predstavimo objektivne razloge, zaradi katerih se opravičujemo.
Ne krivite drugih za svoja dejanja
Moramo se izogniti prenašanju krivde za svoja dejanja na otroke. Kljub temu, da so nas njihova dejanja spravila ob živce ali da smo se razjezili zaradi drugih razlogov, smo na koncu tako ravnali zaradi svojih odločitev in popolnoma svobodno.
Preprosto moramo priznati, da smo storili napako in jih prositi odpuščanja. Na ta način tudi sebi priznamo, da nismo nezmotljivi.
To bo našim otrokom pomagalo, da se naučijo okusiti Božje usmiljenje. Tisto, kar nam zares vrača dostojanstvo, je, da se znamo pokesati, prositi za odpuščanje in poskusiti popraviti škodo, ki smo jo naredili zaradi svojih dejanj.
Bog s svojim usmiljenjem pomaga dobremu, da premaguje greh. Kjer se je razširil greh, se je Božja milost še toliko bolj povečala. Če zavestno prosimo za odpuščanje, postane to, kar mislimo in čutimo, resnično v našem načinu delovanja.
Dobro opravljeno kesanje pomeni poskusiti popraviti storjeno napako in preprečiti, da bi se ta ponovila. To pa prinaša tudi spremembo v naši osebnosti.
Če otroka prosite za odpuščanje, se izkažete za plemenito osebo in spodbujate njegovo pozitivno samopodobo. Otroci pa prek tega spoznajo, da so njihovi občutki pomembni.
Najpomembneje pa je, da bomo s tem svoje otroke učili vedenja, ki govori o odrešitvi in opuščanju zamer. Ta način vam bo pomagal prositi za odpuščanje in odpustiti vsem, ki to potrebujejo, saj ni nič bolj izjemnega kot utapljanje zla v obilici dobrega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.