Vsi vemo, kako pomembna je športna oprema, da nam nudi oporo, zaščito in maksimalni izkoristek naše moči, ko se ukvarjamo s športom.
Mehiška noša in sandali
Teka si verjetno ne znamo predstavljati drugače kot v dobrih športnih copatih, ki blažijo udarce na stopala ter kolena. A Maria Lorena Ramirez Hernández zmaguje v gorskih tekih, in to v preprostih sandalih.
26-letne Lorene na tekmah ni mogoče zgrešiti, saj s črnimi lasmi, spetimi v čop, in v pisani mehiški noši močno izstopa med ostalimi tekači, še najbolj pa zaradi svojih sandal.
Sicer je pred kamero ali v intervjujih izjemno sramežljiva in skromna. Izhaja iz mehiške družine iz države Chihuahua iz revne družine z devetimi otroki ter zavrača vsakršno sponzorstvo ali sodelovanje s prestižnimi znamkami športne opreme.
Njen brat jo opisuje kot predano, močno, resno, prijazno in neposredno. Tek jo je spremljal od ranega otroštva in je zanjo tesno prepleten z njenim načinom življenja. Poleg tega jo napolnjuje z veseljem, v njem preprosto uživa.
Tek se ji pretaka po žilah
Lorena ima tek na dolge razdalje v genih. Tudi njen brat, oče in dedek so tekači. Pripada ljudstvu Tarahumara, imenovano tudi Rramuri, ki so znani po svoji vzdržljivosti in posebnemu daru za dolg, vzdržljivostni tek.
Izraz Rramuri pravzaprav pomeni “lahka stopala” oziroma “hitri tekači”, tako da ni nič čudnega, da so v tem tako dobri.
Ker Rramuri naseljujejo gorska področja, ki so posejana z globokimi soteskami in kjer je do najbližje trgovine tri ure hoda, jim daljše razdalje ter razgiban teren ne predstavljajo nobenih ovir. Že v zgodovini je bil tek njihov način potovanja in premoščanja razdalj.
Ko so jih znanstveniki začeli proučevati, so ugotovili, da so dobesedno narejeni za tek. Ko tečejo na dolge razdalje, so ugotovili, jim krvni tlak namreč pade, srčni utrip pa se jim ustali na stabilni točki 130 utripov na minuto in tak ostane ves čas dolgega teka.
Lorena je zaslovela prav zaradi tega, ker vztraja pri tem, da ne teče v športni opremi, pač pa ostaja zvesta svojim preprostim sandalom (imenovanim huaraches), v enem in istem paru pa je pretekla že na stotine kilometrov, v vsakem vremenu, od žgočega sonca do hudih ledenih nalivov.
Poleg tega je njena “športna oprema” sestavljena še iz tradicionalnega dvodelnega ženskega oblačila, značilnega za njeno ljudstvo, kar pomeni dolgo plapolajoče krilo in bluza z napihnjenimi rokavi, vse v čudovitih živopisanih barvah.
Na hrbtu ima le droben Salomonov nahrbtnik v obliki brezrokavnika, v katerem ima nekaj tekočine za hidracijo.
Ko teče v supergah, ni tako dobra
Leta 2017 je zmagala na tekmovanju Ultra Trail Cerro Rojo, ki je 50-kilometrski gorski ultramaraton. Leta 2018 pa je bila tretja na evropskem ultramaratonskem gorskem teku Bluetrail.
Leta 2019 je tekmovala na maratonu v Oklahomi v ZDA, kjer pa je prvič in zadnjič nosila športne copate, da bi ji ublažili udarce asfalta (navajena je namreč gorskega terena).
Tam se ni uvrstila med prve (v svoji kategoriji je bila na 19. mestu) in je tudi povedala, da ji sploh ni všeč teči v supergah. Dejala je: “Dosti bolje se počutim, če tečem v sandalih, ker so precej lažji. V supergah imam občutek, kot da mi bo vsak trenutek spodrsnilo.”
Kratek dokumentarni film o Loreni si lahko ogledate na Netflixu.
