Operni in koncertni pevec. Prejemnik Glazerjeve listine za umetniške dosežke. Ljubljančan, ki je dom našel v Mariboru. Mož in oče dveh sinov. Oseba, ki živi svoje sanje. To pravi redkokdo, kajne? Martin Sušnik si rad zastavlja visoke cilje, prav vsak mu je v izziv. Z veseljem in žarom pa se je lotil tudi izziva Moških skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Z veliko pomočjo žene in družine. Žena velikokrat prevzame veliko odgovornosti, kar zadeva družino (šola, obšolske dejavnosti itd.), saj sem veliko odsoten od doma. Nekako smo se navadili na ta ritem in nam gre.
Kako razvajate svojo ženo?
Na žalost velikokrat zmanjka časa za to. Vseeno se trudim, da ko sem doma, ima tudi ona čas zase, da se lahko spočije, da si skupaj privoščiva kopel v mehurčkih s kozarcem vina. Občasno pa tudi privolim v to, da greva skupaj v “šoping” in zdržim tistih nekaj ur v trgovinah. 🙂
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvi zmenek je pa bil že pred skoraj 20 leti, ne vem, ali je bil ravno prvi, ampak spomnim se, da sem jo peljal “na štangi” in da sva se prevrnila … Danes je tako ne peljem več, zaradi epidemije pa tudi že nekaj časa ni bilo mogoče iti na zmenek, sva si pa večkrat privoščila sprehod v naravi.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da ne zamudimo nogometne tekme. Jaz jo z veseljem zamenjam za karkoli drugega.
Morda si marsikdo med bralci ne predstavlja, kako je videti dan opernega pevca. Lahko opišete svoj povprečen dan, ko imate nastop in ko ga nimate?
Moj vsakdan se začne z zajtrkom in kavo, brez tega ne gre. Če nimam nastopa in sem doma (moje delo je že pred epidemijo potekalo 50-odstotno od doma) vzamem v roke note, si podčrtujem, označujem in se učim ob klavirju ali pa s slušalkami in dobrim posnetkom. Če imam vaje v službi, se po zajtrku usedem v avto in se peljem ob poslušanju posnetkov. V Mariboru pred vajo še kaka kavica s kolegi, nato se upojem in grem na vajo.
Vaje so različne ‒ glasbene, režijske, samo s klavirjem ali pa z orkestrom v poskusnih dvoranah ali na odru. Kosilo, nekaj prostega časa, včasih izkoristim vmesni čas za skok na Pohorje, zvečer pa še ene vaje. Če imam predstavo, pa je dan bolj umirjen ‒ ves dan posvetim pripravi na predstavo.
Še enkrat pregledam note, nato vožnja v opero, kavica, upevanje, oblačenje kostuma in obisk maskirnice ter lasuljarne, nekaj minut pred predstavo pa se še zadnjič umirim in skoncentriram na vlogo, ki jo bom pel.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Več jih je. Zelo rad pa igram squash, badminton, kolesarim in izdelujem stvari iz lesa. Športi, ker se tam sprostim in naredim nekaj zase, izdelovanje iz lesa pa, ker nekaj lahko sam ustvarim. Uživam pa tudi v kartanju (tarok, šnops …).
Menda ste bili v srednji šoli edini fant v treh paralelkah, kolikor jih je obstajalo. Ste imeli zaradi tega kakšno boniteto?
Gotovo je kakšna tudi bila, sam je verjetno takrat nisem tako doživljal. Predvsem se spomnim, da kadar sem se s sošolkami med poukom pogovarjal, so profesorji takoj vedeli (zaradi glasu), da sem to jaz. 🙂
Kako se kot Ljubljančan počutite v Mariboru? Ste zaradi tega že doživeli kak zanimiv, zabaven pripetljaj?
Nekoč so mi prijatelji v Mariboru nalepili na avto nalepko v podporo NK Maribor, ni dolgo ostala tam. Mariborčanom je bilo tudi zelo zabavno, da sem kot Ljubljančan “dal kri” za Maribor ‒ na krvodajalski akciji v Ljudskem vrtu ‒ sem pa tudi sicer reden krvodajalec, tako da sem tudi takrat z veseljem sodeloval.
Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?
… me otroka večkrat presenetita, da očitno nekaj delam dobro in prav.
V nekem intervjuju ste dejali, da poklicno živite svoje sanje. Nimam časa, nimam talenta, ne da se mi. To so le nekateri izmed najpogostejših izgovorov, da se ne soočimo z izzivi življenja. Kaj Slovencem, po vaše, najpogosteje preprečuje, da bi izpolnili svoje sanje?
Manjvrednostni kompleks. Mislim, da je to najpogostejši dejavnik. Kolikokrat si rečemo: Kaj pa sem jaz ali mi, mali Slovenci? Nam pa res ne bo uspelo. Pa se ne strinjam ‒ če se samo osredotočim na operne pevce (poznam jih kar nekaj, ki pojejo po vsem svetu na najpomembnejših opernih in koncertnih odrih), naši športniki (košarka, hokej, nogomet, smučanje, smučarski skoki, kolesarjenje …), znanstveniki in še in še bi lahko našteval. Ne smemo se omejevati, seveda v okviru realnih pričakovanj, ampak treba je vsaj poskusiti poseči po sanjah.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Odgovornosti ‒ vsak mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja.
Čuta za sočloveka ‒ dojeti in sprejeti sočloveka, kakršen je. Pa tudi če mi ni všeč.
Jezika za zobmi ‒ včasih bi bilo pa tudi dobro, če bi bili tiho.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Verjetno je bil to trenutek, ko mi je profesorica solo petja rekla, da se moram odločiti, ali želim prepevati za hobi ali pa postati profesionalec. Ko sem se odločil, da bo to moja pot. Da bom, kljub odrekanju, to delal vsak dan.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Glasba ‒ tako ustvarjanje kot tudi poslušanje. In pa vsak sprehod ali kolesarski izlet v naravo me duhovno napolni. Dober prijatelj mi je enkrat rekel, da on težko vidi Boga v cerkvi, ampak ko pa pleza v hribih ali pa je v naravi, tam pa vidi Boga v vsakem trenutku. Tudi sam tako čutim. Seveda pa tudi, ko z družino poromamo na kako Božjo ali romarsko pot, to napolni prav poseben del.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Osebna želja je, da bi lahko še dolgo pel, če bi se le dalo, bi se rad še bolj predstavil tudi publiki v tujini ‒ cilji so visoki ‒ svetovni operni odri. Trudil se bom za to, koliko bom dosegel, bomo pa videli. Za družino si pa želim, da bi bila sinova Nik in Tadej srečna, uspešna in pokončna kristjana in fanta. Želim si tudi, da bi me žena Mirjana še naprej tako podpirala in da bi bila tudi ona še naprej uspešna na svoji poklicni poti.
