Klaudia in Piotr Chazan sta rejnika šestih otrok. Sedem let sta vpisana v register rejniških družin. V tem času sta se razveselila tudi dveh bioloških otrok, zdaj pa pričakujeta še tretjega. Spoznajte njihovo zgodbo.
Kaj vama pomeni rejništvo: službo, poslanstvo, poklicanost?
Piotr: Mislim, da vse po malem. Prav gotovo je poslanstvo. Brez poklicanosti bi vse to težko razumela. Skupaj z ženo sva Boga spraševala, ali je to pot za naju. Prej, ko sva bila še zaročena, sva se o tem veliko pogovarjala. Takrat sva razmišljala o posvojitvi enega otroka, toda stvari so se obrnile v drugo smer.
Od Boga sva začutila spodbudo v skladu z Jezusovimi besedami: “Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.”
Rejništvo je tudi poklic. To je na neki način najino delo, saj za to prejemava plačo. Toda ne moreš biti oče ali mama le od ponedeljka do petka. Celo življenje sva posvetila otrokom, ki sva jih sprejela v svoj dom.
Klaudia: Včasih se zgodi, da se kam odpraviva v dvoje. Najinih otrok ni z nama, toda pogosto pomisliva nanje. Oni izpolnjujejo najino življenje. Saj si je vendar nemogoče vzeti prosto od življenja.
Sta kdaj dvomila in se spraševala, ali delata prav? Imata dva majhna otroka. Pričakujeta naslednjega …
Klaudia: Seveda! Bala sva se, da ne bova kos vsem obveznostim. Imava dva majhna otroka. V nekem trenutku sva se odločila celo, da ne bova sprejela nobenega otroka več.
Ena izmed faz priprav na rejništvo je bila praksa v sirotišnici. Po obisku nisva imela nobenih dvomov več. Besede Jezusa, ki sva jih slišala v srcu: “Moč je popolna v slabosti,” so spremenile najino razmišljanje. Spoznala sva, da ni potrebno, da sva vedno popolna, temveč je pomembno, da imava močnega duha!
Sta organizatorja projekta Nenadomestljivi – podpora rejniškim družinam. Za kaj gre?
Piotr: Spoznala sva Jacka Weigla, ustanovitelja in vodjo skupnosti. Navdušen je bil nad najinim poslanstvom, pogovarjali smo se ure in ure.
Razkril nama je, da je v sebi začutil klic Svetega Duha, naj podpre rejništvo. Prosil je za osnovanje projekta, ki bi družinam pomagal pri pripravi na rejništvo. Trenutna težava je pomanjkanje znanja o tem, kako postati rejnik. Zdi se, da je postopek zahteven, vendar ni tako. Težava je strah pred tem, ali bomo sposobni poskrbeti za otroka.
Klaudia: On je bil priča posvojitvam najinih otrok … pred kratkim sva sprejela tudi otroka, ki je na dom čakal skoraj tri mesece in pol. Številne družine ne poznajo dobro sistema rejništva. Družinske vezi se oblikujejo kot posledica vsakodnevnega sobivanja. Tudi najboljša materialna oskrba v zavodih otrokom ne more nadomestiti pomanjkanja družine.
Piotr: V okviru projekta Nenadomestljivi so številni člani skupnosti v svoje družine sprejeli otroke. Opravili so tečaj, deležni so bili posebnega usposabljanja. Spraševali smo se, kako lahko podpremo rejništvo. Tako je nastal program petih stebrov za rejniške družine. Predvideva pomoč pri pridobivanju kvalifikacij, opravljanju spletnih usposabljanj.
V obdobju pandemije so se družine zelo pogosto (zaradi strahu za zdravje) odpovedale neposrednim srečanjem. Otrok, ki čakajo na dom (na Poljskem, op. u.), pa je ogromno. Nismo želeli, da bi ostali v zavodih. Učijo se namreč s posnemanjem.
Kako so bile videti vaše priprave na rejništvo? Kaj je bilo najtežje?
Klaudia: Otroci pridejo k nam tako rekoč brez vsega. Pogosto jih odpeljejo iz družin, v katerih prihaja do zlorabe alkohola. Včasih so sami doma. Prvi dan morajo rejniki poskrbeti za vse: oblačila, higienske pripomočke.
Program zagotavlja finančno podporo za nakup npr. pisalne mize ali šolskih potrebščin. Ko sem o težavah pripovedovala drugim staršem, so sočustvovali z mano.
Ko sem spoznala druge rejnike in z njimi delila svoje skrbi, so nama povedali, kako so se z danim problemom spopadli sami. Podpora in izkušnje drugih rejnikov pa so nepogrešljive.
Se srečujete z drugimi rejniškimi družinami?
Klaudia: Smo prijatelji. Z eno od rejniških mam imam čudovit odnos. Pogovarjava se vsak drugi dan. Z drugimi se srečujem na dva tedna.
Piotr: Skupnih srečanj se udeležuje tudi psiholog. Svetuje, kako bi lahko rešili dani problem. Toda te težave v resnici niso ovira. Učimo se od družin, ki izpolnjujejo podobno poslanstvo.
Kako se otroci spremenijo v vašem domu?
Klaudia: Prvi dan, ki smo ga preživeli skupaj, naju je nekoliko prestrašil. Z dveh otrok smo preskočili na šest šoloobveznih. (smeh) Otroci so si želeli vsakdanjosti. Bilo je zelo hrupno. Takrat sem pomislila, da ne bom zmogla!
Eden izmed najinih otrok, ki je bil prej zadržan, zdaj ve, kaj hoče. Je zelo odločen – če ve, da je nekaj narobe, tega ne stori. Drugi je imel velike težave z učenjem. Od učiteljev smo dobivali celo predloge, naj se oglasimo v posvetovalnici, kjer bodo potrdili njegovo intelektualno zaostalost. Pol leta pozneje je najboljši učenec v razredu.
Piotr: Otroci razvijajo svoje strasti. Fantje sodelujejo pri obšolskih dejavnostih. Uspešni so, zmagujejo na tekmovanjih in se redno udeležujejo treningov.
Vaju otroci kličejo mami in oči?
Klaudia: Prvi otroci, ki sva jih sprejela, so naju po mesecu dni začeli klicati mami in oči. To je bila za naju lepa izkušnja. Otroci, ki so v naš dom prišli pred kratkim, so naju tako klicali že drugi dan.
Kako pa je videti vaš običajen dan?
Piotr: Zjutraj vstanemo ob šestih. Hitro pojemo zajtrk. Otroke pripravimo za šolo …
Klaudia: Petkrat preverjam, ali so si vsi umili zobe. Pogosto se izgubijo na poti do kopalnice. (smeh) Nekaj jih v šolo odpelje mož, nekaj pa jaz. S sabo vzamem malo Saro in gremo. Popoldne skupaj pojemo kosilo. Nato otroci sodelujejo v obšolskih dejavnostih. Treninge imajo tudi ob sobotah. Nedelja je dan, ko imamo več miru.
Kaj bi radi predali svojim otrokom?
Klaudia: Pomembno nama je, da bi bili dobri ljudje. Od učiteljev na primer pogosto dobiva povratne informacije, da je eden od njih pomagal drugi osebi ali se odzval, ko se je komu godila krivica.
Piotr: Pred nekaj dnevi smo na gala prireditvi “Nenadomestljivih” govorili o tem, da so v naših življenjih zelo pomembne krščanske vrednote. Želiva si, da bi bili otroci vzgojeni v duhu prav takšnih vrednot. Življenje s takšnimi vrednotami prinaša veliko sreče in veselja.
Imata v načrtu še kakšnega otroka?
Piotr: Nisva več načrtovala otrok. Toda opažava, da bolj kot se zapiramo, več otrok Bog pripelje k nam. (smeh) Najde načine, da sva jih pripravljena sprejeti.
Klaudia: Novembra sva sprejela Saro. Deklica je bila na poti v varstveno-delovni center. V trenutku, ko sem to izvedela, je nisem mogla zapustiti. Malčica ima fetalni alkoholni sindrom, ima težave s srcem. Vendar se nama zdi, da se, tako kot tudi ostali otroci, pri nas ni znašla po naključju. Po vseh sva hrepenela in jih imava rada.
“Meniva, da imajo otroci v družini boljše možnosti, da se učijo življenja …” Kako bi družine spodbudili, da se odločijo za rejništvo?
Klaudia: Ko sprejmemo takega otroka, mu damo priložnost, da uresniči svoje sanje. Le v družini lahko otroci občutijo srečo. Za nekoga je to ena izmed odločitev, za drugega pa celo življenje!
Piotr: Potreben je pogum. Bojimo se stvari, ki jih ne poznamo. Eden izmed najinih sinov se je čudil, da nisem pretepel žene, ko je pozneje prišla iz službe … Družinsko okolje je za otroka najboljše.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
