Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 24. aprila |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Vdova in mati desetih otrok, ki je postala karmeličanka

WEB2-NUN-Carmelite-Monastery-Mother-By-Mark-R.-Miller-@4T9NER-twitter-09.jpg

Mark R. Miller @4T9NER via twitter

Francisco Vêneto - objavljeno 23/06/21

Presenetljiva zgodba devetega otroka redovnice, ki je imela 28 vnukov, se je razširila po družabnih omrežjih

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ta mesec je umrla karmeličanka, vdova in mati desetih otrok, sestra Mary Joseph iz reda sester karmeličank Svete Trojice. Stara je bila 92 let, več kot 30 let pa je živela v samostanu karmeličank v mestu Des Plaines v Illinoisu (ZDA). Sestram v samostanu se je pridružila leta 1989, pet let po smrti moža Richarda Millerja.

Preden je vstopila v samostan, ji je bilo ime Ann Russell Miller. Rodila se je leta 1928. Po besedah njenega sina Marka R. Millerja “je imela milijon prijateljev”. “Kadila je, pila, kartala. Noseča je bila več kot 400 tednov svojega življenja,” doda njen sin, ko pripoveduje o njeni mladosti.

Redovnica, vdova in mati

Mark je na družbenih omrežjih na poseben način obvestil o odhodu matere redovnice v večno življenje:

“Danes je v 92. letu umrla redovnica iz karmeličanskega samostana v Illinoisu. Bila je zelo nenavadna redovnica. Ni prav dobro pela. Zamujala je na samostanske molitve. Bila je moja mati.”

Nato nadaljuje:

“V zadnjih 33 letih, torej odkar je vstopila v samostan, sem jo videl le dvakrat. Sestre karmeličanke so kontemplativni red. V šolah ne poučujejo verouka, ne delajo v bolnišnicah in ne zapuščajo kraja, v katerem prebivajo. Molijo in živijo v tišini 23 in pol ur na dan. Ko jih obiščeš, jih ne smeš objeti ali se jih dotakniti. Od njih vas loči kovinska pregrada.”

Tukaj si lahko ogledate nekaj fotografij te nenavadne karmeličanke.

Deveti otrok redovnice

Mark nadaljuje svoje posebno pričevanje:

“Nisem edini otrok te redovnice. Daleč od tega. Sem deveti izmed desetih otrok. Ima tudi 28 vnukov, nekaterih od njih ni še nikoli videla. Ima tudi nekaj pravnukov, ki jih ni nikoli objela.”

Deveti otrok te redovnice in vdove se ozre še v mladost te neverjetne ženske:

“Zagotovo ste uganili, da ni bila vedno redovnica. Odraščala je v San Franciscu in v Oregonu, študirala pa v Kaliforniji in v New Yorku. Imela je fanta, s katerim se je pri 20 letih poročila.

Tako hitro in tvegano je vozila avto, da so ljudje iz avta izstopali s stopali, rdečimi od pritiskanja na namišljene zavore. Nekega dne je prenehala kaditi, nehala je piti kavo in alkohol. Posrečilo se ji je, da s svojimi dejanji ni nikogar ubila.”

Oznanilo dve leti vnaprej

Ann, ki se je tudi potapljala v odprtih vodah, je leta 1987 svoje otroke presenetila z organizacijo dveh ločenih večerij – ene za peterico hčera in druge za peterico sinov. Takrat jim je napovedala, da se bo čez dve leti pridružila redu karmeličank.

Mark pripoveduje, da je dve leti pozneje njegova mati “pustila vse, kar je imela na tem svetu. Na svoj 61. rojstni dan je v hotelu v San Franciscu priredila poslovilno zabavo za 800 gostov, naslednji dan pa je odletela v Chicago.”

Leta 2005 je časopis San Francisco tej redovnici z nenavadno življenjsko zgodbo posvetil reportažo:

“Ann Russell je bila bogata ‘redna obiskovalka salonov’ San Francisca. Njen oče je bil predsednik podjetja Pacific Railroad. Njen tast je ustanovil podjetje, ki je zraslo v Pacific Gas and Electric.

Imela je bogato življenje, tudi družabno: predsedovala je številnim filantropskim ustanovam, jadrala je po Sredozemskem morju, imela je različna očala, ki so se ujemala z njenimi oblačili, štirikrat tedensko je nakupovala v trgovini Elizabeth Arden.”

Poročilo omenja tudi, da sta se Richard in Ann šalila, da se bo po smrti enega izmed njiju oseba, ki bo ostala, posvetila kontemplativnemu življenju: on naj bi odšel k trapistom, ona pa v samostan karmeličank.

In prav tam je karmeličanka, vdova in mati desetih otrok preživela zadnjih 33 let svojega življenja, “kjer je izdelovala rožne vence iz cvetnih listov in spala v svoji celici”, kot to opiše Mark. Svoje pričevanje sklene z mislijo, da ne žaluje, in s prošnjo, namenjeno materi: “Pozdravi očeta v mojem imenu.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.