Ne vem čisto natančno, kakšno bi bilo praznovanje 30-letnice slovenske samostojnosti in demokracije, če bi v Sloveniji bila vlada neke druge politične opcije, mislim pa, da bi slavja, tudi zaradi izkušenj slavij v preteklosti, bila drugačna. Vsekakor se praznovanja veselim.
Veselim se veselja in ponosa, veselim se slovenskih zastav in slovenske pesmi (ne samo pesmi v slovenskem jeziku, pač pa tudi slovenskih ljudskih in narodnih pesmi), veselim se maš za domovino in blagoslovov slovenskih zastav. Veselim se tudi tega, da po vse več slovenskih krajih na vidnih mestih in na vse več hišah plapolajo slovenske zastave.
Še bolj pa bi se veselil, če bi kot narod, bolje rečeno, politična združba, ki ne dopušča vladati legitimno izvoljeni vladi, skupaj z njo zaradi veselja, da imamo lastno državo in demokracijo že 30 let, politični boj spremenila v politični mir, politični mir, ne molk, zaradi veselja, ker smo že 30 let samostojna in demokratična država ter tudi zaradi polletnega predsedovanja Svetu Evropske unije.
Vsem nam je namreč skupno življenje v demokratični in samostojni Sloveniji, državi, ki napreduje, državi, kjer blaginja raste. Naj zato rastejo tudi demokratični standardi in vzorni standardi delovanja strank, ne v iskanju in ustvarjanju sovražnega, ampak iskanju (skupnega) dobrega za državo in državljane.
Načelo odbijanja, ki se ga držijo v nekaterih srenjah in strankah, namreč močno vpliva tudi na ustvarjanje pogleda na procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. To obdobje je namreč v zgodovini našega naroda odločilni mejnik preklopa iz totalitarnega bratstva in enotnosti v demokracijo in samostojnost. Vsi, ki smo takrat živeli, smo bili zraven. Eni bolj dejavno, drugi manj, eni iz čistega pragmatizma, ker so razumeli tisti čas kot “znamenje časa” za preživetje, drugi s srcem, zavzeto, z velikim zanosom in ljubeznijo do slovenstva, Slovenije in demokracije.
Plebiscitarna večina leta 1990 potrjuje, da je velika večina Slovenk in Slovencev in drugih prebivalcev – bodočih državljank in državljanov samostojne in demokratične države Slovenije, torej večina vseh, ki so bili zraven, te procese podprla. Analiza sprejemanja ustreznih pravnih aktov za dejansko uveljavitev plebiscitarne volje večine Slovenk in Slovencev sicer že kaže zadržanost nekaterih, ki so bili zraven, hkrati pa kaže tudi močno zavzetost večine.
Večina je torej volji naroda pritrdila in poslednja dejanja priprav na osamosvojitev so stekla na vseh nujnih področjih; tudi obrambno-varnostnih, saj je bilo treba osamosvojitev države (za)varovati in jo tudi obraniti (udeleženci vojne za Slovenijo se niso borili zaman in padli za Slovenijo niso padli zaman).
Vsi, ki so bili samo zraven, in vsi, ki so bili zraven iskreno, vsi so opravili zgodovinsko nalogo. Eni so jo razumeli, drugi so jo razumeli drugače. Eni so lahko zato očetje, drugi pa nikakor, niti s testom očetovstva ne morejo dokazati očetovstva. Bili pa so zraven.
Ob 30-letnici naše suverenosti in demokratičnosti ostajajo nekatera dejstva: samo eden je bil prvi predsednik Slovenije; le eden prvi predsednik vlade, prvi obrambni, notranji ali drugi resorni minister; le eden je bil prvi poveljnik nastajajoče Slovenske vojske, prvi direktor nastajajoče Policije itd. Prvega mesta prvim ni mogoče odvzeti, pač pa ga priznati in jim zato dati pravo mesto v slovenski zgodovini in narodovem spominu.
V teh dneh slavja je čas, da stopimo zraven in skupaj, da se veselimo narodne suverenosti in demokracije, demokracije, v kateri smo sicer državljani različnih prepričanj, se pa med seboj cenimo in spoštujemo ter veselimo tega, kar imamo: samostojno in demokratično Slovenijo – že 30 let! Naj Bog blagoslovi Slovenijo, Slovenke in Slovence ter vse prebivalce naše države.
Veselimo se skupaj, pojmo skupaj in skupaj se zahvaljujmo Bogu za Slovenijo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 25.
