Charles Mully je pri šestih letih pristal na ulici v Keniji, kjer se je moral vsak dan boriti za preživetje. Ko je leta pozneje ustanovil svoje podjetje in na koncu postal milijonar, je popolnoma spremenil svoje življenje. Prodal je skoraj vse, kar je imel, da bi pomagal tisočem otrok, ki so odraščali v najrevnejših predelih. Pravijo mu očka.
Otroštvo
Charlesov oče je bil alkoholk, njegova mama pa se ni znala spopasti z revščino in poskrbeti za družino. Nekega dne se je šestletnik zjutraj zbudil in opazil, da staršev ni več. Ko se več ur niso pojavili ob njem, mu je postalo jasno, da je ostal sam.
Od takrat naprej je večino časa iskal hrano v smetnjakih in zanjo prosil ljudi, ki so najpogosteje ravnodušno hodili mimo. Niso se mogli ustaviti pri vsakem lačnem otroku, kenijske ulice so jih bile polne.
Od otroka ulice do milijonarja
Po nekaj letih je neka azijska družina pristala na to, da Charlesa zaposli kot pomočnika za gospodinjska opravila. Ko so videli, kako dobro gre najstniku, so mu dodelili bolj odgovorno funkcijo vodenja doma in mu povišali plačo.
S prihranjenim denarjem je pri 17 letih kupil avto in začel delati kot taksist. Drugi najstniki, ki so živeli na ulici, so od njega zahtevali “denar za zaščito”, torej neprostovoljni prispevek, ki je bil zagotovilo, da so ga pustili pri miru. Ko jih je nekoč zavrnil, so mu ukradli avto.
Bil je tako odločen, da bo uspel, da se mu je posrečilo dobiti delo v podjetju, ki se je ukvarjalo z gradnjo cest. Nadzoroval je naročila. Z denarjem, ki ga je tam zaslužil, je ustanovil transportno podjetje, ki se je sijajno razvijalo in mu ponudilo priložnost za nadaljnje naložbe.
Postal je milijonar in finančno si je lahko privoščil karkoli. Toda zdelo se mu je, da to ni dovolj za pravično življenje, ker se je preveč dobro spominjal lakote in strahu iz otroštva. Ni želel ravnodušno stopati mimo sirot, tako kot so nekoč drugi hodili mimo njega.
Prodal je, kar je imel, da bi pomagal najrevnejšim
Odkar je pri 17 letih sprejel krščansko vero, je ta v njegovem življenju igrala izjemno pomembno vlogo. Dolgo je molil, preden je razkril svojo odločitev – odločil se je, da bo prodal svoje imetje in to, kar bo zaslužil, namenil za pomoč otrokom na ulici.
S tem je šokiral vse, tudi ženo in osem otrok, ki so se sprva težko sprijaznili s tako veliko spremembo življenja. Najhitreje je uspel prepričati ženo. Sinovi in hčerke so potrebovali precej več časa. Celo nekateri ljudje iz cerkve, ki jo je obiskoval, so mu takšno potezo odsvetovali in trdili, da bi bili otroci, ki bi jih sprejel, lahko zelo zaznamovani.
Seveda so se tako problemi kot tudi potrebe izkazali za prevelike. Njegovi varovanci so poznali le svet nasilja, v katerem je edini način za preživetje boj. Pogosto so se spopadali z odvisnostjo od drog in alkohola, nekateri izmed njih so bili spolno zlorabljeni. Toda Charles je vedel, da jim ne bo pomagal nihče drug, če jih ne reši on sam.
Izpolnjene sanje
Sam je obiskoval revne predele, t. i. slume, in v vedno večji dom vodil prestrašene, lačne in umazane otroke. Včasih je policija milijonarja zamenjala za enega izmed problematičnih brezdomcev in tako je bil nekajkrat celo aretiran. To pa nikakor ni zmanjšalo njegovega zanosa.
V domovih, ki jih je vodil Charles, je v več kot 30 letih boljše življenje našlo več kot 23 tisoč otrok. Tam niso dobili le hrane in prostora za spanje, temveč so bili deležni tudi pravega družinskega vzdušja in priložnosti, da se izobrazijo. Najboljši ne končajo le srednješolskega izobraževanja, ampak šolanje nadaljujejo tudi na fakulteti – zahvaljujoč štipendijam, ki jih nudi Charles.
George, nekoč eden od rešenih otrok, se še vedno spominja svoje prve noči v novih oblačilih in v čisti postelji. Danes dela kot zdravnik. Teresia pa je sanjala o tem, da bi postala odvetnica, vendar si Charlesu ni upala povedati o tem, ker je vedela, koliko izdatkov ima. Sam je uganil, česa si želi in mladenka je končala pravno fakulteto.
Potreba po ljudeh z velikim srcem
Morda se zdi, da v Afriki dobrodelne organizacije vodijo predvsem belci. Charles Mully ceni njihovo delo, a želi pokazati, da je lahko tudi Kenijec, ki je nekoč živel na ulici, v veliki meri sposoben pomagati otrokom v svoji državi.
O njegovi zgodbi in dejavnostih je bil posnet dokumentarec. Nato so se začeli javljati donatorji s celega sveta, ki so želeli finančno podpreti njegove varovance. Zahvaljujoč temu je bila organizacija MCF (Mully Children Family) sposobna nadaljevati svoje delo na najvišji ravni tudi med pandemijo.
Mully pa poudarja, da denar v njegovem poslu ni najpomembnejši. “Bog išče ljudi z velikim srcem, ki so pripravljeni pomagati. Takih ljudi primanjkuje. Potrebna je ljubezen, izobraženost, predanost – šele nato denar,” pravi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
