Polonca in Tomaž Sokol sta par že 21 let, od tega sta 13 let poročena. Imata 13-letno hčerko Julijo in sta rejnika malemu dečku s posebnimi potrebami. Kot mlad par sta načrtovala veliko družino, a se je njuna zgodba obrnila drugače.
Kdaj je postalo jasno, da ne bosta mogla več imeti otrok?
Tomaž: Kako leto in pol po rojstvu Julije sva se spet odprla življenju, a se nosečnost kar ni zgodila. Glede na to, da naju je hčerka s svojim prihodom celo presenetila, vseeno nisva imela skrbi, da bi bilo s plodnostjo kaj narobe. Pa vendar sva, prav na četrto obletnico poroke, dobila izvid o neplodnosti. Povedali so nama, da za naju ne pride v poštev drugega kot umetna oploditev.
Polonca: Tukaj nama je bilo učenje Cerkve zelo v oporo. Že tako sva bila v obdobju odkrivanja, da v Cerkvi ni nobenih nesmiselnih prepovedi in pravil. Če se poglobiš, vedno prideš do človekovega dostojanstva, zato sva vedela, da po tem, kar nama medicina ponuja kot na videz preprosto rešitev, ne bova posegla. Čeprav ti gre zdravstvo zelo naproti v vseh dilemah, pripravljeni so slišati vse racionalne argumente in jih tudi upoštevati. Pare zares želijo razveseliti z dojenčkom.
Na koncu nama ni ostalo drugega, kot zdravniku na glas povedati: “Vera je tista, zaradi katere se ne bova odločila.”
Kaj sta doživljala ob tej novici? Kako sta se s tem soočala?
Tomaž: Kot zelo vizualen tip sem si zelo dobro predstavljal, kako bo izgledala naša družina, potem pa se ta “film” podre. Bil je kar šok in mešanica občutkov: žalosti in hkrati veselja, da imava vsaj Julijo.
Polonca: Jaz sem potrebovala kakšen dan več, da sem to sprejela. Pri meni seveda ni šlo samo za “imeti otroke”. Bila je prisotna tudi želja po biti noseča, po dojenju, čutiti brce … Jaz sem trebušček nosila z velikim ponosom, nisem pa imela najlepše porodne izkušnje in sem želela imeti priložnost za “popravni izpit”.
Vse to sem morala odžalovati. Zelo mi je bilo dragoceno, da je Tomaž to razumel.
Tomaž: Potem je sledilo obdobje, ko sva nekako mislila, da morava le “opraviti pravo stvar”, pa naju bo Bog blagoslovil s čudežem. Romanje, maše, darovanje , pogovori … Opravili smo tudi devetdnevnico, a tudi po njej otroka ni bilo. Sva se pa midva zelo umirila. Sam sem na trenutke celo razmišljal, če je z mano kaj narobe, ker se premalo sekiram.
Polonca: Se pa nikoli nisva jezila na Boga. Tudi v najtežjih dneh sem se zavedala, da bom to nekoč razumela in da ima Bog bistveno boljši načrt zame, kot ga imam sama.
Istega leta, kot sva izvedela za neplodnost, sva bila prvič povabljena, da mladim spregovoriva o teologiji telesa. Hiter razvoj programa nama je potrjeval misel, da naju Bog potrebuje na tem področju.
Kako je prišlo do odločitve za rejništvo? Kaj sta ob tem doživljala?
Tomaž: CSD sva prvič obiskala, ko je bila Julija stara štiri leta. Pogovarjali smo se o možnosti posvojitve in rejništva. V Sloveniji je več parov, ki čakajo na posvojitev, kot je na voljo otrok. Ker sva midva že imela Julijo, sva si rekla, naj otroka dobi nekdo, ki jih še nima.
Za rejništvo pa nama je takrat socialna delavka precej neposredno povedala, da taki otroci niso primerni za družbo biološkemu otroku. Pozneje sva spet razmišljala o tem. Tudi takrat se nisva zmogla odločiti. V zgodbi rejništva si del trikotnika CSD – starši – rejniška družina. Mene je vznemirjal ta stik s starši …
Polonca: … ki so običajno “razštelani” – če pride do odvzema otrok, je v družini nekaj hudo narobe (droge, nasilje, alkohol). Ko pride do odvzema, starši CSD in rejniško družino jemljejo kot nasprotnike. Potrebujejo kar nekaj časa, da ugotovijo, da je to v trenutni situaciji najboljša rešitev.
Tomaž: Ne bi mi bilo problem imeti otroka, čeprav je zaradi travm z njim več dela, ampak delati hkrati tudi s starši – nisem čutil, da bi to zmogel.
Polonca: Socialne delavke so rejništvo predstavljale zelo realno, prej kruto kot idealizirano, ker je pomembno, da si v sebi trdno prepričan, da greš zares v to.
Takrat sem v molitveni dnevnik zapisala: “Bog, če je to prava pot, odpri Tomaževo srce.” Jaz sem verjela, da bi zmogla, vedela pa sem, da Tomaž čuti odpor do stikov s starši. Velike odločitve morajo vedno dozoreti v srcih obeh zakoncev. Nikakor se mi ne bi zdelo prav, da bi se Tomaž za to odločil, da bi s tem ustregel mojim željam. Za tako stvar mora odločitev dozoreti v njem.
Dve leti se potem ni nič zgodilo na tem področju. Ni bilo več niti bolečine neplodnosti niti načrtovanja družinske prihodnosti. Preprosto smo živeli družinsko udobje sodobne enostarševske družine.
Čez dve leti pa je v zgodbo vstopil vaš deček …
Polonca: Poklicala naju je Katarina Nzobandora in vprašala, če sva v vrsti za rejništvo ali posvojitev. Povedala je, da je izvedela za otroka, ki ga nihče noče, ker je bolan. Omenila je srčno napako.
Obema je “zavibriralo”. Predstavljala sva si, da nas čaka nekaj operacij, mogoče tujina in na koncu bo vse dobro. Zdelo se nama je grozno, da ga nihče noče sprejeti.
Tomaž: Iz pogovora v pogovor sva lažje razumela, zakaj se niso opogumili nobeni posvojitelji. Diagnoze so se kar nabirale: od hude srčne napake do napak na možganih, okvare sluha, motoričnih težav …
Polonca: Ko sem v stiski, kako se odločiti, naključno odprla Sveto pismo, sem prebrala odlomek, ko je Jezus vzel v roke otroka in rekel: “Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.”
Takih znamenj in spodbud je bilo res veliko, a kljub temu, da sva bila na začetku navdušena nad idejo, da ga sprejmeva, so vedno bolj zapletene diagnoze Tomaža pripeljale čez mejo. Jaz sem verjela, da bi z Božjo pomočjo zmogla, Julija pa si je sploh zelo želela, da bi ga sprejeli. Nagovarjala me je njena izjava: “Za bratca ali sestrico molim že deset let! To je izpolnitev mojih molitev!”
Pred dopustom sem sporočila na CSD: “To ni najin ne niti ja. Prosim, iščite naprej, mi pa gremo na dopust, pa se slišimo, ko se vrnemo.” Seveda pa se na dopustu nisva odklopila od razmišljanja o fantičku.
Kako sta potem sprejela odločitev?
Polonca: To so bile zares težke borbe, solze in pogovori. Katerokoli odločitev sem si skušala predstavljati, je prinašala le kratkoročni mir. Sva pa imela ob sebi dobre ljudi – prijatelje in sorodnike – ki so nama stali ob strani. Zelo dragocene so bile njihove besede: “Karkoli se bosta odločila, v naših očeh sta dobra človeka. In če bosta otroka sprejela, vama bomo pomagali.”
Tomaž: Dan si na preizkušnjo. Na predavanjih sva precej enostavno razlagala o svetosti življenja in problematiki splava. Potem pa si dan v situacijo, ko se moraš odločiti, ali si pripravljen sprejeti tujega bolnega otroka …
Ko se je bilo potrebno odločiti, sem šel kolesarit na bližnji hrib. V nekem trenutku, ko sem se spuščal in je bila hitrost precej visoka, me je zaneslo in bi skoraj padel. Po čudežu sem se ujel. Takrat sem dobil občutek, da mi Bog sporoča: “Glej, saj pazim nate, zaupaj mi!” Tako sem sprejel odločitev, da bomo sprejeli fanta, Boga pa sem prosil za pomoč.
Polonca, kako ste vi sprejeli Tomaževo odločitev, glede na to, da ste že prej čutili, da bi to zmogli?
Polonca: Tomaževe odločitve sem bila vesela. Čeprav so nama ljudje govorili, da nama Bog daje svobodo, sem takrat pogosto razmišljala o tem, da se pri kesanju spovemo tudi greha opustitve dobrega.
Poleg tega celotno Sveto pismo govori, k čemu smo poklicani. To je zgodba o usmiljenem Samarijanu. To je Jezus, ki je nag in lačen in v zaporu … in ga je potrebno obiskati, obleči in mu dati jesti …
Odločila sva se za obliko rejništva. Toliko sva zmogla, saj pri njegovem stanju ne vemo, kaj lahko pričakujemo in kako naporno bo. Stikov s starši nimamo, s skrbnico pa smo v zelo lepem odnosu. Hvaležna sva tudi za podporo CSD-ja in zdravstva.
Kdaj je potem prišel k vam?
Tomaž: Ko sva sporočila, naj ne iščejo več naprej, je bil star dva meseca in je “živel” na pediatrični kliniki. Polonca ga je začela redno obiskovati, hkrati pa sva začela delati program za rejništvo.
15. novembra je imel še zahtevno operacijo, 10 dni za tem pa smo ga prinesli domov. Njegovo stanje se je začelo izboljševati. Postopno smo opustili hranjenje po sondi, navezovali smo se drug na drugega, pridobival je simetrijo, motorično napredoval … Ni ga specialista, ki ne bi bil presenečen nad napredkom. Tu zares vidimo neverjetno moč molitve. Pa seveda vsakotedenskih obiskov terapevtov in specialistov.
Polonca: Ko sva ga sprejela, sva bila deležna precej občudovanja, kar naju je kar malo motilo. Sprejela sva ga s strahom in ne veva, kam bomo prispeli. Imava pa vse več zaupanja v Božji načrt. A če naša zgodba koga nagovori, me to veseli.
Apostol Matej pravi: “Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!” Midva sva storila, kar “sva bila dolžna storiti”. Dejansko je vse, kar zmoreva dati temu otroku (srce, dom, čas, ljubezen …), le tisto, s čimer naju je opremil Bog Oče.
V prispevku ni omenjenega fantkovega imena zaradi GDPR-ja. Iz istega razloga na fotografijah ni razviden njegov obraz.
