Janez Dovč je kot vsestransko nadarjeni glasbenik igral v številnih etno zasedbah (Jararaja, Terrafolk, Sounds of Slovenia), preigral veliko jazza, posnel zgoščenko z orkestrom slovenske filharmonije, z nekaj tujimi glasbeniki in pevci nastopal v glasbeno-gledališki predstavi Tesla, za glasbo v filmu Drevo pa je leta 2014 prejel filmsko nagrado vesna.
V pogovoru z njim začutiš, da se z glasbo neizmerno rad igra, a jo jemlje tudi zelo resno. Da je lahko zelo duhovit, pa tudi povsem zbran. Glasbenik in fizik v eni osebi, pač. Sumimo, da si na predvečer Janeza Krstnika, svojega godovnega zavetnika, vsako leto nasuje praprotnega semena v obuvala in zasliši tisočletno govorico matere zemlje …
Verjetno je to klišejsko vprašanje, pa vendar: zakaj ravno harmonika?
Otroku itak starši precej sugerirajo, kateri inštrument naj izbere, ko se vpiše v glasbeno šolo. V mojem primeru je bila to harmonika, ker smo eno majhno dobili od babice. Če pogledam nazaj, se mi zdi izbira odlična, saj je harmonika zelo praktičen inštrument, zahteva široko razumevanje glasbene harmonije, je tak orkester v malem. Igraš melodijo, pa tudi spremljavo, base, akorde. S tem dobiš širok, bendovski pogled na glasbo s samo enim inštrumentom, kar je zelo uporabno pri aranžiranju in skladanju.
Poleg tega je harmonika razmeroma mlad inštrument. Nastala naj bi v Nemčiji na začetku 19. stoletja kot prenosne ali malo cenejše orgle. Komponira se veliko nove muzike, inštrumenti se tehnično izpopolnjujejo, če harmoniko primerjamo z violino, kjer je vse že zelo raziskano. Tudi s tega stališča mi je super, da sem harmonikar oziroma akordeonist, kot se tudi reče.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v poletni izdaji revije Praznična.
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Pred leti ste v intervjuju dejali, da glasba nastaja v tišini in da je te v današnjem svetu premalo. Trenutna situacija pa nam je omogočila malo več tišine. Je to morda še ena dobra stran epidemije?
To ni bila te vrste tišina, ne nazadnje smo ves čas bombardirani z informacijami, dražljaji, reklamami. Namesto tišine lahko rečeva, da je bilo malenkost več miru. Ljudje smo bili malo več sami s sabo, v krogu družine, najbližjih. Kar je gotovo zelo koristno, odpre prostor za poglabljanje odnosov, za razmislek.
To je bila velika sprememba za nas, ki smo imeli tudi sto dogodkov na leto. Vsi nastopi pomenijo ogromno interakcij, veliko energije se pretoči, iskrive in iskrene, pa aplavzi, potrditve. V smislu tišine si predstavljam predvsem manj reproducirane glasbe, reklam in tovrstnih dražljajev. Če citiram Nikolo Teslo: “Bodite sami, to je skrivnost izumitelja, bodite sami, takrat se rojevajo ideje.”
Eno tako oplemenitenje časa je zgoščenka Sozvočja, ki je letos izšla v sklopu projekta Sounds of Slovenia. Kaj vas je nagovorilo k njenemu ustvarjanju?
Uglaševanje ljudskih motivov, pesmi, napevov, besedil z avtorsko poezijo starejših pesnikov in pesnic se mi zdi zelo zanimivo področje. Ljudska glasba v sebi nosi arhetip. Če slišiš Sijaj, sijaj sončece ali pa Prišla bo pomlad, pesem takoj ustvari vzdušje. Vanj nato vstopimo z ostrino avtorske besede, ki vzdušje poglobi, nadgradi. Lahko je to primer Šentjanževega, kjer se znan belokranjski motiv Oj Ive, k nam na kres! Bože dobro leto preplete s poezijo Josipa Murna. Ali pa pri pesmi Kabinetni ljudje, kjer Kosovelova poezija vstopi skozi ljudsko Škrjanček poje, žvrgoli, se bel’ga dneva veseli. Kar veliko premisleka in časa je za tem, zato res vabim k poslušanju.
Želite s tem pokazati lepoto Slovenije?
Z vso glasbo, spoti, besedili želimo pokazati, kako pomembno je spoštovati raznolikost ne samo v glasbi, v kulturnem smislu, ampak tudi v gospodarskem in političnem.
Rad sem ambasador ljudskega. Da ga z vsem spoštovanjem do izvirnega uglašujem z današnjim prostorom in časom. Na neki način bi lahko rekel, da sem ljudski godec 21. stoletja.
Ljudski glasbeniki so vedno v svojem času operirali z vsemi znanji, vsemi fintami, da bi izbrusili glasbo, ki so se jo naučili od svojih predhodnikov. Danes počnemo enako, samo da je znanja in orodij več, možnosti je ogromno, zato je treba biti pazljiv, da ostaneš spoštljiv in se zavedaš izvirnega materiala in ga skušaš peljati po isti liniji naprej.
Imate kakšno najljubšo ljudsko pesem, ki je še niste uglasbili, povezali s poezijo, pa bi jo želeli?
Materiala je še veliko. Z vsakim tovrstnim projektom spoznam veliko novega. Ob nastajanju albuma Sozvočja sem prebral tudi veliko poezije, uspeli smo vključiti tudi pesnico Kristino Šuler, pri čemer se je izkazalo, kako slabo je bilo dokumentirano žensko ustvarjanje v tistem času. Želel bi narediti še en projekt, posvečen predvsem ženskam, pesnicam.
Z nastopi v tujini ste bili kulturni ambasador bogatstva slovenske raznolikosti, ustvarjalnosti. Vas ni nikdar zamikalo, da bi ostali, ustvarjali tam?
Saj sem kar veliko potoval, nazadnje v triu z v Londonu delujočo pevko slovenskih korenin Emilijo Mårtensson in tolkalistom Adrianom Adewaleom. Pa s Terrafolkom smo imeli veliko turnej. Izkušnja potovanja je izvrstna, a v resnici me ni zamikalo, da bi dolgoročno živel kje drugje. Prostor, v katerem živimo, je odličen – narava, kreativni ljudje, raznolikost, hrana, butičnost … Večkrat smo se v filmskih krogih pogovarjali, da je Slovenija izvrsten filmski studio. Na razdalji sto kilometrov imaš izjemno visokogorje in mediteran, ravnice, gozd. Scenografija za snemanje filmov je res perfektna.
Trenutno ustvarjate glasbo za kar tri filme. Na kaj je treba biti pri tem delu pozoren?
Pri ustvarjanju glasbe za film je zelo pomembno, da imaš poleg občutljivosti in tehničnega znanja čim širšo glasbeno razgledanost. Pomembna je paleta glasbenih stilov, prijemov, inštrumentov, zvočnosti. Da se znaš poistovetiti z razpoloženji in občutki v filmu, potem pa ta občutja s primernim glasbenim orodjem oplemenititi.
Trenutno med drugim zaključujem glasbo za animirani film Mišja hiša mladega režiserja Timona Lederja, pa animirani film Legenda o zlatorogu Leje Vučko. Sliko dobiš s čisto tišino, nepopisan list, meje so zgolj v domišljiji. Ima pa glasba v filmu izjemno moč, da ustvarja kontekste, poudarja ali spreminja razpoloženja, relativizira čas …
Ali vaša otroka kažeta zanimanje za glasbo? Si želite, da bi se z njo ukvarjala?
Zelo sem vesel, da ja. Glasba je zelo hvaležno orodje za spodbujanje igrivosti, raziskovalnosti, odpiranje ušes, interakcije, izražanje. Pri svojih otrocih to opazujem in sem navdušen, to otroško čudenje, ki ga je tako dragoceno zadržati tudi, ko odrastemo. Biti učitelj glasbe je zelo odgovoren poklic (kot sicer vsi učiteljski).
Kaj hitro se zgodi, da z napačnim pristopom otroku vzamemo veselje, ki je ključno. Otroka je treba usmeriti in pustiti, da raziskuje. Da vzpostavi odnos med tišino in posameznimi zvoki, da zna razlikovati inštrumente. Ko enkrat odpreš to dimenzijo, otroci ves čas poslušajo in marsikaj slišijo. Počasi je treba uvajati simbole, ritem, vajo. Tako izobraževanje bi bilo koristno prav za vsakega otroka, glasba je igra. Srž osebnosti je v posebnosti. Pri posamezniku je treba spodbujati to, v čemer je edinstven.
