Duhovnik, ki se je pretvarjal, da je kriminalec, ker je želel nemočnega dečka rešiti iz krempljev preprodajalcev s človeškimi organi, je bil nedavno deležen precejšnje hvale v španskem časniku El Pais, ki sicer ne slovi po tem, da bi z veseljem podpiral delovanje Cerkve in njenih duhovnikov.
Toda zgodbo očeta Ignacia Maríe Doñoro de los Ríosa človek težko spregleda. 57-letni nekdanji kurat je bil predlagan za nagrado asturijske princese za sožitje med ljudmi, ker je kar 25 let svojega življenja posvetil delu z mladimi, ki so žrtve skrajne revščine in strašljivega kupčevanja z ljudmi.
“Pokvarjena roba”
V devetdesetih letih preteklega stoletja je oče Ignacio sodeloval pri posebni nalogi španske nacionalne policije v El Salvadorju. Tam je bil povsem osupel priča nepričakovani prodajni transakciji za “kos pokvarjene robe”.
Skrajno obubožana družina s petimi otroki je za borih 25 ameriških dolarjev v prodajo ponujala svojega 14-letnega sina Manuela, ki je trpel za otroško paralizo. Z denarjem od prodaje je družina nameravala kupiti hrano, s katero bi nahranila ostale štiri hčere. Istočasno so predvideni kupci s prodajo Manuelovih organov nameravali zaslužiti nekaj tisočkrat višjo vsoto denarja, kot so je bili pripravljeni odšteti za dečka.
Čeprav je bil Manuel v celoti označen kot “pokvarjena roba”, bi s prodajo njegovih organov še vedno veliko zaslužili. Dečka bi “razrezali”, razkosali in shranili v posamezne zabojnike kot vola ali prašiča v klavnici, da bi zadostili potrebam mednarodne trgovine s človeškimi organi.
Trgovanje z organi
V tej grozljivi resnični zgodbi je vse skrajno pretresljivo. Revščina družine, ki seže po tako skrajno obupanem ukrepu, kot je prodaja otroka; uvrščanje ranljivega in nemočnega otroka na seznam pokvarjene robe; nakup človeškega bitja s strani trgovcev z organi – ki ga zavestno nameravajo umoriti, razkosati in prodati po delih znotraj mreže morilcev, ki ne premorejo niti najosnovnejših moralnih meril.
Prav tako je pretresljiv podatek, da Manuelova zgodba še zdaleč ni edini tovrstni primer izpred dveh desetletij. Tudi v 21. stoletju ta grozljiva oblika trgovanja z ljudmi deluje še naprej.
Napeto reševanje v gorah
Potem ko je oče Ignacio ugotovil, da bodo invalidnega dečka izročili trgovcu s človeškimi organi, ni niti za trenutek pomišljal: pripravljen je bil tvegati lastno življenje, da bi rešil nedolžnega otroka.
Teden dni se ni obril, najel je manjši tovornjak in se oblekel v preprosta oblačila. Z neverjetno sposobnostjo samonadzora se je odpeljal na dom revne družine v oddaljenem gorovju Panchimalco in se pretvarjal, da je preprodajalec s človeškimi organi. Družini je ponudil dolar več od dogovorjene cene z drugim kupcem, dečka naložil na tovornjak in ga odpeljal daleč stran.
S tem je Manuela rešil pred gotovo strašljivo smrtjo.
Oče Ignacio je za časnik El Pais povedal:
V desetinki sekunde sem ugotovil, da je to vlak, ki bo skozi moje življenje zapeljal le enkrat in da je to moja edina priložnost. Če jo bom sprejel, sem vedel, da me bo ponesla tja, kamor si nikoli nisem niti predstavljal … zelo dobro sem se zavedal, da bo ta otrok povsem spremenil moje življenje.
Kaj pa družina, ki je prodala lastnega otroka? Ali so vedeli, s kakšnim namenom ga je prvi kupec nameraval odpeljati? Ali so vedeli, da gre za trgovanje s človeškimi organi? Duhovnik preprosto pojasnjuje: “Sčasoma se naučiš ene stvari: nikoli ne smemo soditi drugih ljudi. Otrok bi v vsakem primeru kmalu umrl in prodali so ga iz golega obupa.”
Manuel pa je v resnici potreboval le pravo vrsto pomoči, da se je izognil, kot se je sprva zdelo, gotovi smrti. Oče Ignacio mu je priskrbel potrebno zdravniško pomoč in ob intenzivni rehabilitacijski terapiji deček ni le preživel, ampak je celo ozdravel.
25 let pozneje Manuel še živi in je neskončno hvaležen za blagoslov življenja. Oče Ignacio, ki se je medtem vrnil v rodno Španijo, je to izvedel iz prve roke: Manuel mu je v pismu priznal, da je “najpomembnejša oseba v njegovem življenju”.
Oče Ignacio se po tem, ko je rešil Manuela, ni ustavil; niti se ni ustavil znotraj meja njegove domovine. Na območu Amazonije v Peruju je s skupino krajevnih sodelavcev ustanovil Nazareški dom, ustanovo, ki je v celoti namenjena skrbi za osirotele otroke in otroke iz skrajno obubožanih družin, kakršna je bila Manuelova v El Salvadorju. Te družine se borijo z nepredstavljivo revščino in so izjemno ranljive; pogosto zapadejo v najbolj tragične oblike poskusov pobega z družbenega dna: prostitucijo, kriminal ali, tako danes kot pred 25 leti, grozo trgovanja s človeškimi organi, pri živih ali mrtvih ljudeh.
Oče Doñoro je v letu 2021 prejel nagrado za solidarnost, ki jo podeljuje španska revija Telva. Nagrado v višini 20 tisoč ameriških dolarjev je porabil za nakup poljedelske opreme za gojenje riža, del projekta Nazareškega doma, da družine s pomočjo kmetijstva postanejo vsaj malce samooskrbne.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
