Pred osmimi leti je na Beato padel človek, ki je z namenom, da stori samomor, skočil iz sedmega nadstropja stavbe, mimo katere je hodila. Beata je imela službo in se je vzpenjala po karierni lestvici. Ob napačnem času se je znašla na napačnem kraju. Vse od takrat je na invalidskem vozičku, toda kljub vsemu ji ne manjka vere, upanja in strasti. Na podlagi njene zgodbe je na Poljskem nastal muzikal Nebesa (Niebo).
Se kdaj v mislih vrnete v dan nesreče?
Pravzaprav nikoli nisem doživljala takšnih trenutkov. To je bilo povezano z velikim zavedanjem tega, kaj se je zgodilo – sem fizioterapevtka. Ko sem slišala diagnozo, sem skupaj z osebjem bolnišnice takoj začela iskati možnosti, ki bi prinesle najboljšo rešitev. Pomembno mi je bilo, da se osredotočim na stvari, ki bi lahko gradile mojo prihodnost. Nisem želela živeti v preteklosti in analizirati, kaj se je zgodilo.
Vam je to zavedanje poškodbe, strokovno znanje pomagalo ali vas je motilo?
Znanje me je po eni strani obremenjevalo, po drugi strani pa mi je omogočilo hitre reakcije, ki bi mi lahko dale priložnost. Zavedanje situacije, v kateri sem se znašla, mi je omogočilo, da sem pripravila primeren načrt. Nihče ne želi doživeti tragedije pred očmi drugih, toda v to sem bila prisiljena. Prejela nisem nobenega nadomestila, ki bi mi omogočilo rehabilitacijo ali nakup avtomobila, prilagojenega moji invalidnosti. Kljub poškodbam pa sem vedela, da si želim živeti normalno življenje, pa čeprav je to pomenilo velik napor.
Kaj je najtežje v trenutku, ko mora človek zaradi enega samega nepredvidljivega dogodka v celoti spremeniti nadaljnje življenje? Vam je bilo težko znova vse ovrednotiti?
Kar zadeva vrednote, se niso spremenile. Vrnila sem se v svoj domači kraj. Po nesreči se nisem želela odpovedati življenju, želela sem se boriti za prihodnost. Kot človek se nisem spremenila. Vedno sem cenila življenje. Profesionalno sem delala z bolniki, svoje tragedije so z mano delili tako rekoč vsak dan. Vedela sem, kaj je zdravo telo in kako težko si je po nesreči ali kapi povrniti moči. Na podlagi lastnih izkušenj sem podrobno spoznala pot, ki čaka bolnika. Doslej se mi je zdelo, da sem tem težavam nekako blizu, vendar mi je šele to, da sem se sama znašla v podobni situaciji, omogočilo večje zavedanje.
Ste začeli bolj ceniti življenje?
Ko sem bila po nesreči v bolnišnici, sem se vsak dan borila sama s sabo, z lastnimi slabostmi. Dajala sem si razloge za vedno nove poskuse. Samo sebe sem prepričevala, da moram iti naprej, ker se nimam k čemu vrniti. Največji problem je bila bolečina, ki me ni spremljala le takrat, ampak me spremlja še danes. Večkrat mi je vzela moč in odločnost, vendar ni dosegla, da bi nehala ceniti življenje.
Vam je pomagala tudi vera?
Vera in upanje sta mi veliko pomagala pri spremembi načina mišljenja. Zahvaljujoč temu sem imela zaupanje v to, da bom našla način, da znova uredim svoje življenje. Ko verjameš, da ti je pot, ki ji slediš, dana, ker ima Bog zate načrt, najdeš moč za naslednji dan. V trenutkih, ko ti je resnično hudo, ne zadoščajo besede tolažbe, na primer: “Vse bo v redu!”, “Vse se bo nekako izšlo!”. Pomembna je vera v to, da se vam ni treba toliko opirati na druge, temveč utrjevati prepričanje, da boste zmogli.
Od trenutka, ko sem izvedela, da sem utrpela takšno poškodbo, me je spremljalo prepričanje, da bom živela normalno življenje. Seveda ima neodvisnost svojo ceno – moj organizem je šibkejši, hitreje mi poidejo moči. Zahvaljujoč veri je človek sposoben storiti veliko več. Ko srečam osebe, ki se soočajo s težavami, jim lahko ponudim kakšno rešitev. Na splošno imam veliko zaupanja v ljudi, pa tudi v projekte, ki lahko prinesejo nekaj dobrega.
Niste vedeli, kakšno bo življenje v prihodnosti … pa vendar se niste predali. Kako je videti vaš vsakdan in kaj mu daje smisel?
Od začetka sem se osredotočala na stvari, ki jih je mogoče spremeniti. Moje telo zahteva pogosto rehabilitacijo, poškodba je kronična. Z njo je povezana bolečina, s katero živim vsak dan. Pred nekaj meseci so mi vsadili poseben stimulator, zaradi katerega je bolečina nekoliko manjša. Osem let ponoči nisem mogla spati, večkrat na noč sem se zbudila. Kakovost mojega življenja se je po nesreči precej zmanjšala. Spoznala sem, da moram določene stvari opraviti kar najhitreje, ker mi pozneje zmanjka moči, um pa ne bo prenesel bolečine.
Zato se trudim biti natančna in učinkovita pri vsem, česar se lotim. Rada delujem v opravilnem načinu. Razmišljam o tem, kaj me gradi, in se ne vračam k stvarem, ki mi jemljejo moč. Če bi razmišljala o tem, kar se je zgodilo, in bi brez konca analizirala nesrečo, bi se počutila slabše in, če sem iskrena, to ne bi pripeljalo do ničesar dobrega v mojem življenju.
V svojih objavah sem občasno govorila tudi o bolečini. Zaradi tega sem začela izgubljati energijo. Bolj pomembno mi je, da iz moje zgodbe zraste kaj dobrega. Rada načrtujem, iščem nove strasti, ki me razveseljujejo in me nasmejijo. Zato sem se odločila za letenje z jadralnimi letali. Tudi pri njih je pomembna energija. V življenju moramo iskati to, kar nam daje energijo, in ne to, kar jo jemlje.
Kako se naučiti pozitivnega razmišljanja?
Če vam nekaj jemlje moč in je neprijetno, potem poskušajte odpraviti vse, kar vam povzroča bolečino.
Ne pozabite, da življenje samo po sebi ni lahko, še posebej pa ne po takšni nesreči. Zato si ne morem dovoliti, da bi preveč pogosto pripovedovala o nesreči. Iskanje odgovora na vprašanje, zakaj je tisti človek skočil ali zakaj je to storil, je nesmiselno. Vprašanje, zakaj se je nekaj zgodilo, lahko pokaže smer gradnje nečesa novega in prepreči, da bi obstali v trenutku nesreče, v preteklosti.
“Naučimo se ceniti malenkosti, tudi tiste najmanjše, živeti brez pričakovanj in življenje jemati takšno, kakršno je,” so vaše besede. Ali menite, da je življenje dar?
To je bil stavek, ki sem ga izrekla takoj po nesreči. Seveda je lepo imeti pričakovanja v življenju, toda od nas je odvisno, kako se bomo razvijali. S perspektive časa lahko rečem, da je vredno ceniti vsako malenkost, si zastavljati cilje in jih dosegati. Življenje je dar. Izkušnje pa povzročijo, da se spreminja in se v njem pojavljajo nove priložnosti.
Lotevate se novih dejavnosti. Kako, kljub invalidnosti, ne izgubite te želje po soočanju z novimi izzivi?
Bolj se sprašujem, kako mogoč je vsakdan, ko to željo izgubimo. Vse je v resnici odvisno od nas. Dobro je imeti načrt. Pozorni moramo biti na dogajanje okrog nas in na možnosti, ki se nam ponujajo. Tako je bilo v primeru jadralnih letal. Pred tem me letalstvo ni zanimalo. Po koncu ene izmed konferenc je k meni pristopila oseba iz fundacije in vprašala, ali bi želela sodelovati pri določenem projektu. Ko je človek odprt za nove možnosti, se življenje znova obarva. Sem oseba, ki rada sprejema izzive. Morda gre za vprašanje odnosa do življenja in ljudi ali pa za radovednost v zvezi s tem, kaj nas čaka v prihodnosti.
Ukvarjate se z ekstremnimi športi, leteli ste z balonom, zdaj ste na tečaju letenja z jadralnim padalom … Kaj imate od tega?
Med letenjem občutim svojo invalidnost – telo hitreje oslabi in ne morem dolgo ostati v zraku. Toda moj um počiva. Letenje te popolnoma prevzame, odločitve je potrebno sprejemati hitro. Zahteva zbranost, skrb za miselno kondicijo. Toda kljub temu moja glava tedaj počiva. Za sabo pustim vsakdanje težave, voziček takrat nima pomena, prav tako tudi dejstvo, da ne hodim. Letalo je prilagojeno mojim potrebam in zato se tam počutim svobodno. Po eni uri letenja letalo zapustim z nasmehom na obrazu.
“Lepo bi bilo, če bi moja nesreča prinesla nekaj vrednega …” So se besede uresničile?
Veliko je bilo situacij, ko je nekdo po objavi moje zgodbe ali po pogovoru z mano začel drugače gledati na življenje in vrednote. Nazadnje je takšno gibanje povzročila predstava Nebesa (Niebo) v glasbenem gledališču Roma. Moja življenjska zgodba se je znašla v rokah otrok, ki so to uprizorili na lep način.
Kako ste sprejeli idejo o nastanku tega muzikala?
Zelo sem se razveselila. Gre za resnično zgodbo, ki se dotakne globin življenja. Če vidim, da lahko nekaj prinese pozitivne rezultate, se v take projekte vključim. Tako je bilo tudi tokrat.
Na številnih fotografijah vas spremlja krščenka. Sanjate o lastni družini?
Vedno sem želela, da v življenju ne bi ničesar zamudila. Če srečam pravo osebo, si vsekakor želim družine! Dobro bi se bilo pred tem še zaljubiti (smeh).
Imate še kakšne sanje?
Rada bi živela brez bolečine in med ljudmi, ki so prijazni in gledajo v podobno smer.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
