Sredi morečih in težkih razmer je sv. Janeza Henrika Newmana vedno navdihovala priljubljena hvalnica Vodi me, dobrotna luč, ki je tudi čudovita molitev za vse nas, ko se znajdemo v trenutkih teme in nam primanjkuje upanja, pa naj bo to po sili razmer ali zaradi bolezenskega stanja depresije.
To je molitev, v kateri prosimo Boga, naj nas popelje k luči in nas navda z upanjem, ko se zdi, da je upanje izgubljeno.
O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
Ne prosim, da bi v širne zrl daljave;
naj vidim pred seboj le za korak.Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,
te nisem prosil, da me vodiš ti;
želel sem sam določati si pota,
a za naprej ti vodi me povsod!
Predan napuhu bil sem in praznoti,
o, ne spominjaj mojih se zablod!Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,
me varno bo vodila še naprej
prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,
dokler ne mine noč in prismejó
se v svitu jutra angelov obrazi,
pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč.
(Prevod pesmi: Franc Terseglav v Premišljevanja in molitve, Kartuzija Pleterje, Pleterje 1981)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
