Paul Ellis je obe nogi izgubil v nesreči, v kateri si je poškodoval hrbtenico. Toda ni se predal bolečini. Odločil se je, da se povzpne na najvišji vrh Walesa in na ta način zbere denar za otroke, ki so prestali amputacijo. “Če izgubiš kakšno okončino, to ne pomeni konca tvojega življenja,” pravi 56-letnik.
Ragbi, košarka in plezanje
Leta 1992 je Paul Ellis utrpel zelo hudo poškodbo obeh nog. Padel je z velike višine in si poškodoval hrbtenico. Dolga leta je trpel hude bolečine. Leta 2008 se je odločil za amputacijo obeh okončin pod kolenom, da bi na ta način postal bolj mobilen.
“Nisem mogel pravilno hoditi. Nisem mogel pravilno stati. Zame to pravzaprav niso bile prave noge. Bile so le ovira,” pove za portal liverpoolecho.co.uk. S pomočjo napredne tehnologije in protez, ki jih je prejel, je Paul že nekaj let bolj mobilen kot kdajkoli prej. Po operaciji se je začel ukvarjati z ragbijem na invalidskih vozičkih, igrati je začel tudi košarko. “Zdravniki so mi ponudili boljšo kakovost življenja,” pravi.
13 let na rokah
Športna aktivnost mu ni zadoščala. 56-letnik se je zavezal, da se bo povzpel na najvišjo goro v Walesu, da bi na ta način zbral denar za otroke, ki so prestali amputacije in da bi javnost ozavestil o tej temi.
Skoraj 15-kilometrska pot sploh ni bila lahka. Toda Paul je pokazal, da so omejitve resnično le v naših glavah. Za vzpon na vrh je potreboval 13 ur, toda na koncu mu je uspelo osvojiti želeni vrh. Med vzpenjanjem na vrh so ga drugi plezalci neprestano spodbujali. Kot priznava v enem izmed intervjujev, je prve tri milje premagal v treh urah, zadnji dve pa sta mu vzeli nekoliko več časa.
“Imam nekaj žuljev, na štrcljih in na rokah – celotno težo telesa sem preložil na zapestja, zato me precej bolijo. Toda z vso podporo ljudi, ki so mi prigovarjali: ‘Pojdi, zmoreš,’ sem bil to sposoben narediti. To je bilo nekaj, kar me je spodbujalo,” je dejal takoj po prihodu na vrh.
Pomoč za otroke, ki so prestali amputacijo
56-letnik pojasni, da je bil to težak izziv, a je bilo vredno. “To je bil izziv, in zato sem to hotel storiti,” doda. Denar, ki ga je zbral na ta način, je šestim otrokom omogočil bivanje na Tenerifu.
Paul pravi, da je imel na poti veliko srečo z ljudmi. Prinesli so mu vodo in hrano, mu izkazovali podporo in zahvaljujoč temu je bil to zanj uspešen in srečen dan. Ko je opravil to občudovanja vredno nalogo, je na vrhu postavil šotor in tam preživel noč.
Dva člana dobrodelne organizacije Amp Camp sta mu prinesla protezo, ki mu je omogočila, da se vrne dol. “Upam, da bom dovolj zgodaj vstal in sestopil v dveh dneh. Zdaj pa nameravam na gori prespati. Potem se bom moral preprosto plaziti, plaziti in plaziti,” je rekel z nasmeškom na obrazu.
Omeniti velja, da je Paul že pred tem obiskal goro Snowdon. Pred desetimi leti se je na najvišjo goro Walesa povzpel s pomočjo protez. Hodil je tudi po Yorkshire Three Peaks. Avgusta letos se je s skupino desetih drugih amputirancev povzpel na Ben Nevis, najvišjo goro Škotske. “Ben Nevis je bil naporen. Ta vzpon je bil eden izmed najtežjih stvari, ki sem jih moral kdajkoli storiti,” se spominja.
Najhujša je osamljenost
Skupinsko plezanje je zanj največja motivacija. “Včasih se boriš, toda ko opazuješ druge, ki jim gre odlično, nemudoma pomisliš: Ni kaj, tudi jaz moram iti naprej,” pravi Paul.
Poudarja, da mu srečanja z drugimi ljudmi po amputaciji okončin omogočajo, da se ne počuti osamljenega. Navdihuje ga tudi to, da se osebe brez okončin ne odpovejo izpolnjevanju svojih sanj. “Gre za to, kar se dogaja v glavi. To ni fizičen občutek, gre za mentalni boj. Če se torej želi vaše telo ustaviti, vaš um pa se še vedno bori, bo vse v redu,” pojasni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
