Za nekoga, ki ne mara vode, potapljanje ostaja skrivnost. Nikoli ne bo razumel veselja, ki ga prinese raziskovanje morskega dna. Za nekoga, ki še nikoli ni prehodil planinske poti, skrivnost ostaja osvojen gorski vrh. Prikrajšan bo za svežino gorskega zraka, ki polni pljuča na visoki nadmorski višini.
Za nekoga, ki se še nikoli ni udeležil češčenja, ostaja skrivnost srečanje z živim Bogom. Nikoli ne bo občutil miru, ki človeka napolni, ko se potopi v Božjo prisotnost. Češčenje je zahtevna molitev. Toda ali je primerna le za “duhovne alpiniste”?
Nič se ne dogaja …
Neverujočemu se lahko zdi češčenje Jezusa v najsvetejšem zakramentu nesmiselno. Tišina, negibnost, nič se ne dogaja. Ljudje s sklonjenimi glavami, skriti, žalostni. Klečijo pred pozlačeno monštranco, v kateri je kos belega kruha, in nič ne rečejo.
Če jih opazujemo od daleč, bi si lahko mislili, da zapravljajo čas. Lahko bi se prej vrnili domov. Lahko bi šli pozneje na delo. V 15 minutah lahko preberejo nekaj strani knjige. Pa vendar izberejo srečanje z Bogom v evharistiji. Ali nam to kaj da?
Bog nima telefona
Češčenje se nam morda zdi popolnoma nesmiselno. Pa vendar pokličemo prijatelje ali starše, ki živijo daleč stran od nas. Pripovedujemo jim o svojem delu, zdravstvenih težavah, uspehih, otrocih, nesramnemu šefu in novem pohištvu. Do nedavnega smo kupovali posebne pakete, da smo lahko govorili ceneje, več in dlje.
O čem govorimo Bogu? Ali smo mu med nedeljsko mašo, ko velikokrat nismo pri stvari, včasih pa nam je še dolgčas, zmožni kaj povedati, se z njim pogovoriti o pomembnih stvareh?
Bog nima telefona, njegovo hrepenenje po nas pa je večje kot pri vseh prijateljih na zemlji. Ali češčenje – ta kratek postanek pred Njim, pričakujočim – ni dober in dostopen način, da bi ga resnično srečali?
Čemu, če pa On molči?
“Kontemplacija pomeni intuitivno osredotočiti se na božjo resničnost,” pravi kardinal Cantalamessa. “In uživati v njeni prisotnosti. Tu se vedno srečata dva pogleda: naš pogled na Boga in božji pogled na nas. Če naš pogled včasih upade in oslabi, se to z božjim pogledom nikoli ne zgodi.”
“Evharistična kontemplacija včasih pomeni le to, da spremljamo Jezusa, da ostanemo v njegovem vidnem polju in da tudi njemu prinesemo veselje kontemplacije o nas, kljub temu, da smo grešna in nepomembna bitja, smo vendar sad njegovih muk, tisti, za katere je dal svoje življenje,” pojasni.
V češčenju je skrivnost srečanja z Bogom. In za vsakega človeka je to srečanje drugačno. V vsakem srcu se Bog razodeva drugače.
Oči zaljubljenih
Zaljubljenca sedita na kavču, na tleh v kotu sobe, na klopi v parku in pogosto ne počneta nič drugega, kot da se gledata v oči. Poznamo tudi rek: “Si videl, kako jo gleda?” In vemo, da to pomeni, da se je zaljubil.
Češčenje je takšno gledanje dveh zaljubljencev. Enega – zaljubljenega do norosti, vse do križa. In drugega, ki tudi če še ne zna ljubiti, vsaj dovoli, da ga prvi opazuje. Češčenje ni le izpostavitev Najsvetejšega. Je tudi izpostavljanje sebe pred Boga. Mar pogled nekoga, ki tako ljubi, ne ublaži vseh težav? Mar ne zaceli vseh ran?
Dovolite Bogu, da vas opazi
Teolog Hans Urs von Balthasar je pojasnil, “da skrivnost češčenja pripada Bogu in ne nam”. Verjamemo torej, da nam nekaj daje, čeprav tega ne vidimo nemudoma. Zakaj?
Biti v tišini z Bogom, tudi če se misli vrtinčijo, nas napada nezbranost, po daljšem času pa se nič več ne dogaja, na nas naredi globok vtis.
Spominja na sončenje sredi poletnega dne – sedimo, nastavljamo se soncu, a ne vidimo spremembe pri barvi kože. Potem pa se izkaže, da se izpostavljeni del kože preliva z rjavkastim sijajem, mesta, skrita pod oblačili, pa so še naprej bleda. Med češčenjem se odvije podoben proces. Ne vidimo, na kakšen način nas Bog spreminja, ko klečimo v klopi in “zapravljamo svoj čas”. Pa vendar to počne.
Zakaj so cerkve prazne?
“Če bi ljudje poznali vrednost evharistije, bi morale javne službe prevzeti odgovornost za usmerjanje ljudi na vhodih v cerkve,” je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa. “Ker takšnega navala ne doživljamo, tega očitno še nismo spoznali.”
Lahko diagnosticiramo težave Cerkve in vzroke za razočaranje – nad duhovščino in Cerkvijo. Lahko rečemo, da je po razkritju novega škandala, v katerega je vpleten duhovnik, zdaj že konec, da naša noga ne bo stopila v cerkev … Ker oni govorijo nekaj, delajo pa nekaj drugega, hoditi v cerkev za nas ni več obvezno. Ogorčenje nad zlorabami je pravilno. Ko se oddaljimo, pravzaprav dokazujemo, da nismo spoznali skrivnosti evharistije. Sebi vzamemo priložnost, da bi jo končno spoznali.
“Ko nekoga ljubimo, z njim preživimo kar največ časa. Nepredstavljivo je živeti ob evharistiji in ji ne biti kar najbližje z veseljem, spoštovanjem, strastnim navdušenjem in gorečo željo,” je dejal blaženi Charles de Foucauld.
Sladki sadovi kratkih srečanj
Prvi sad češčenja je rast vere. Če želite častiti, morate najprej opravljati dejanja vere. Njegove prisotnosti ne čutimo, ne vidimo ga. Da bi častili košček kruha, se moramo nasloniti na Kristusove besede. Ne zavaja nas, ko pravi : “To je moje telo.”
Potem se dogajajo čudeži, sladki sadovi teh tihih srečanj. Mati Terezija je pogosto govorila o izredni moči češčenja: “Če si želite novih poklicanih v vašo skupnost, potem začnite z vsakodnevnim češčenjem.”
Zakaj je vredno?
Številni duhovniki pričujejo, da se je vse začelo spreminjati, ko so v svojih župnijah organizirali celodnevno češčenje. Satan je pregnan z vseh krajev, kjer v najsvetejšem zakramentu nenehno častijo Jezusa. Ta izganja demone in deluje s polno močjo in najvišjo učinkovitostjo, ki je neskončno večja kot vse varnostne sile na zemlji.
Ta predlog je tudi za vas
Fantek za rokav vleče mamo, ki skuša moliti, in jo vpraša: “Mama, ali ga ne zebe v tem zlatem domovanju?”
Lahko bi se vprašali, ali temu Bogu, ki nas tako ljubi, da je za nas umrl, ni žalostno čakati na človeka v praznih cerkvah, v tolikih tabernakljih po svetu? Če se še nikoli niste poskusili srečati z Bogom med češčenjem, je to tudi predlog za vas. Češčenje ni namenjeno le izbrancem.
Bogu povejte vse
Pojdite taki, kot ste. Po službi ali zjutraj, ustavite se pred cerkvijo. Stopite vanjo. Pokleknite pred tabernakljem, zazrite se v lastno srce in recite: Zdaj me On gleda …
Povejte Mu, kaj se dogaja v vašem življenju. Da ste se sprli z zakoncem, da vam primanjkuje denarja za poplačilo računov, da se s težavo držite rokov v službi … Morda iščete delo in ste še vedno brezposelni, vas otroci jezijo in zanje nimate potrpežljivosti, morda ste s prijatelji spili nekaj steklenic piva preveč, ste opravljali taščo, niste pripravili kosila, ker ste raje gledali serijo, morda vas mož živcira bolj kot kadarkoli prej … Povejte Mu vse. Da vam je hudo, da je življenje težko. On bo gledal na vas, ne bo odvrnil oči ali ušes, ne bo zdolgočasen. On vas želi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
