Aristotel, Jean-Jacques Rousseau, Friedrich Nietzsche, Albert Einstein, Charles Darwin, Soren Kierkegaard in Henry D. Thoreau. Kaj ima teh sedem največjih mislecev skupnega razen revolucionarnih idej in opazovanj, ki so spremenila naš pogled na svet? Vsi so imeli navado vsak dan hoditi na sprehod.
“Razmišljam lahko samo takrat, ko se sprehajam, moj um deluje samo z mojimi nogami,” je dejal Rousseau (1712–1768).
Razlaga znanosti
Kar so ti geniji intuitivno zaznali, zdaj podpirajo mnoga odkritja nevroznanosti. Raziskovalci na Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike so izvedli študijo, v kateri so primerjali ravni ustvarjalnosti ljudi, ki so hodili vsaj dvajset minut na dan, s tistimi, ki te navade niso imeli.
Ugotovili so, da hoja do 60 odstotkov poveča verjetnost nastanka inovativnih predlogov in uspeha pri vajah ustvarjalnosti. Enake rezultate so opazili pri posameznikih, ki so vadili hojo po tekalnih stezah.
Hoja poveča pretok krvi v možgane, poveča aktivnost v hipokampusu, kjer so shranjeni spomini, izboljša kognitivni razvoj in spodbuja generiranje novih nevronov, kar je lahko povezano z nastankom novih idej.
Terapevtski učinek
Maksimo kdor poje, svoje bolezni prestraši bi lahko prilagodili v kdor hodi, pusti svoje težave za seboj. O tem je danski filozof Kierkegaard (1813–1855) zapisal: “Ne poznam nobene misli, ki bi bila tako težka, da je ne bi mogli odpraviti s hojo.”
Še ena inovativna ideja, ki je našla potrditev v sodobni znanosti. Ameriška psihologinja Francine Shapiro (1948–2019) je opazila, da med hojo spontano gibanje oči, gledanje na različna mesta namesto v določeno točko lahko odpravi negativne misli.
Na podlagi svojih osebnih izkušenj je prišla do sklepa, da to gibanje oči onemogoča amigdalo, center za odkrivanje groženj v možganih, in to odkritje je bilo podlaga za inovativno terapijo EMDR (desenzibilizacija in vnovična obdelava z gibanjem oči), ki jo je razvila in se uporablja celo za zdravljenje vojnih veteranov.
Hodite naprej
Ko hodimo naprej, je to tako, kot da bi svoje strahove in okove pustili za seboj. Hoja sama nam omogoča, da na težave pogledamo z nove perspektive, z “lažjo glavo”, integrirano v okolico in povezovanjem spodnjih udov s preostalim delom telesa, kar se nikoli ne zgodi, ko sedimo.
Da ne omenjamo vseh blagodejnih učinkov, ki jih ima hoja na srce, krvni obtok in celo držo. Če hodimo sredi narave, z navdihujočim razgledom in dihanjem svežega zraka, so ti učinki še toliko večji.
Thoreau (1917–1962), ameriški pesnik in naravoslovni mislec, je hodil več kot štiri ure na dan po gozdovih zvezne države Massachusetts. Rousseau, skoraj športnik, je na dan prehodil več kot 30 km.
Na podlagi te navade je zapisal: “Nikoli nisem toliko razmišljal, nikoli nisem toliko živel, nikoli nisem bil toliko jaz, če se lahko tako izrazim, kot na potovanjih, ki sem jih opravil sam in peš. Pri hoji obstaja nekaj, kar me navduši in poživi moje ideje: komaj razmišljam, ko stojim pri miru; telo moram spraviti v gibanje, da se tudi duh premika.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
