Verjetno vsak študent v času študija na kakšnem izpitu tudi pade. Nekateri zelo pogosto, ampak se potem spet potrudijo in izpit opravijo. Nekateri pa zelo redko in takrat je zanje prava katastrofa. Potem na koncu, ko se znajdejo v poklicu, pa bi po tem, kako delajo, težko rekli, kdo je večkrat padel in kdo ne.
Morda so se prav ob tem, ko so doživeli neuspeh, mnogi naučili vztrajnosti, kar je za življenje zelo pomembno. Tudi pozneje, ko smo že v poklicu, pogosto doživljamo neuspehe vseh vrst, ki so lahko še hujši kot padec na izpitu. In kako dragoceno je, če nas takšni neuspehi ne vržejo iz tira, ampak zberemo moči in gremo naprej, ne da bi pri tem doživeli kakšne hude psihične travme.
O tem sem razmišljala, ko mi je znanka pripovedovala, kako je cela družina doživljala pravo tragedijo, ko je vnuk, sicer odličen študent, v tretjem letniku padel na izpitu. To se mu je zgodilo prvič in vse skupaj ga je tako potrlo, da je že začel razmišljati o tem, da bi pustil študij. Prizadeti so bili tudi njegovi starši, saj česa takega pri njem niso bili navajeni.
K sreči jih je potem le srečala pamet in so ugotovili, da bi bila to velika škoda. Ko je mama o tem potožila prijateljici, ji je ta rekla: “Ali se ne spomniš, kolikokrat sem jaz padla med študijem in si me ti vedno bodrila, naj grem naprej. In sem šla in zdaj sem tako uspešna v svojem poklicu. Veliko sem se naučila prav iz padcev in zdaj vem, da mora človek v življenju doživeti tudi kaj takega, če hoče biti uspešen in zadovoljen.”
Povedala je veliko resnico. Gotovo padcev ni nihče vesel, so pa del našega življenja in jih moramo kot takšne sprejeti. Pomembno je samo, da nas ne potarejo preveč, da nam ne vzamejo poguma, da gremo naprej.
Ko smo se pred nedavnim pogovarjali o tem, je nekdo povedal veliko resnico. Padci nas prizemljijo in nas naredijo žlahtne. Ob padcih si potem veliko manj domišljamo, kako smo imenitni, kako vse znamo, tako da se nam ne more nič zgoditi. Tako kot vsi drugi smo ranljivi in nepopolni in kot takšni dragoceni. Tudi če kdaj pademo na izpitu.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 44.
