Otroci skušajo z igro posnemati takšne in drugačne liturgične dejavnosti: pri maši posnemajo duhovnikove kretnje, doma pripravijo oltar, posadijo plišaste živali v vrsto in jim postrežejo “hostije” iz piškotov … Kako se odzvati, ko se otrok doma igra mašo? Nekateri se sprašujejo, ali je to dovoljeno in ali s tem ni nič narobe.
S tako igro zagotovo ni nič narobe, to ni greh. Kanonsko pravo za posameznika, ki “skuša izvajati liturgično dejavnost evharistične daritve, medtem ko ni posvečen v duhovnika”, predvideva kazen. Toda pri tem gre za posnemanje, s katerim želimo druge zavesti, ne pa za otroško igro.
Če se je torej kdo v otroštvu igral na podoben način, se mu za to ni treba spovedati. Drugače je s posmehovanjem ali parodiranjem liturgije v okviru mladostniških norčij. Razlika je verjetno precej očitna.
Cerkev doma
Otroka naj ne bi spodbujali, naj se igra mašo, in mu v ta namen doma uredili zasebno kapelico (četudi to vzbuja navdušenje pri babici, ki potihem sanja, da bo njen vnuk postal duhovnik).
Dobro pa je izkoristiti otrokovo zanimanje za duhovnost. Na podlagi tega lahko doma začnemo izvajati katehezo. Igro lahko poskusite tudi preusmeriti k skupni družinski molitvi, pri kateri bo otrok aktivno sodeloval.
Domača “maša” morda ni najboljša igra, toda kaže nam, da to, kar je povezano z vero, liturgijo, molitvijo otroku ni nujno tuje in nezanimivo ter da bi bil otrok rad vključen v dogajanje. Ta prizadevanja lahko izkoristimo in jih vključimo v skupno družinsko molitev.
Zakaj ne bi pri tem sodelovali njegovi medvedki, zakaj ne bi otrok pripravil ali okrasil domačega molitvenega oltarčka? Ni nujno, da udeležencem deli “obhajilo” iz piškotov, lahko pa na primer vse zbrane pokriža. Možnosti je veliko in vsaka izmed njih predstavlja odlično priložnost za izgradnjo navade skupne molitve in prostor za živo vero v krogu družine. Namesto da se “igramo cerkev”, začnemo na ta način graditi domačo cerkev.
Vera dozoreva s človekom
Otrok še ne razume vsega. Nekatere stvari bodo jemali resno, druge pa se jim bodo zdele kot zabava ali igra. Pomembno je, da bo otrok videl starše, ki molitev in vse, kar je povezano z Bogom, jemljejo resno.
Vsaka oblika skupnega praznovanja vere v krogu družine in vsaka oblika otrokovega vključevanja v to praznovanje zagotovo predstavlja dodano vrednost v procesu njegovega duhovnega razvoja in oblikovanja ustreznih verskih temeljev. Vera dozoreva skupaj s človekom in tako kot marsikaj drugega se lahko tudi vere naučimo prek igre.
Številne otroške igre so ustvarjene na posnemanju tega, kar so videli pri odraslih. To je naravni odziv in razvojni proces. Tudi Jezus v eni izmed prispodob govori o otrocih, ki se igrajo, kot lahko razberemo, pogrebe in poroke, torej obrede, ki so blizu bogoslužju. Seveda je v taki igri lahko tudi veliko iskrene otroške občutljivosti, tudi duhovne.
Nedvomno lahko Bog z otrokom vzpostavi dialog tudi prek igre. To je tudi sporočilo stare srednjeveške španske legende o mali siroti Marcelinu, ki so ga vzgajali menihi in je na podstrešju iz prijaznosti in srčne preprostosti s kruhom in vinom hranil Kristusa z razpela.
Lahko da gre za prve znake poklicanosti, vendar to ni nujno. Po drugi strani pa je izkoriščanje tega trenutnega (kot je to pri otrocih pogosto) navdušenja nad liturgijo za začetek ali poglobitev domače kateheze gotovo dobra ideja.
Dejavni člani
Otroka je prav tako vredno naučiti razlikovati med igro in pravo liturgijo. To je odlična priložnost, da jim pokažemo, kako pomembno in nenadomestljivo je življenje po zakramentih, ki se jih izvaja v cerkvi. Sčasoma lahko nekoliko starejše otroke spodbudimo, da postanejo dejaven člen v župniji – kot ministranti, pevci ipd.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
