O tem, kaj je čustveno prenajedanje, zakaj v težkih trenutkih, namesto da bi poklicali prijatelja, posežemo po čokoladi, o trženju debelosti in pasteh gibanja za pozitiven odnos do telesa pripoveduje Marta Pawłowska, poljska specialistka za zdravo prehrano in ena izmed avtoric knjige Čustveno prehranjevanje in grickanje. Kako izboljšati svoj odnos do hrane.
O čem govorimo, ko gre za čustveno prenajedanje?
Preprosto povedano, gre za prehranjevanje pod vplivom čustev. Na splošno bi morali jesti, da potešimo lakoto in nahranimo telo, ameriške raziskave pa kažejo, da dve tretjini odrasle populacije v Ameriki, Evropi in Kanadi pod vplivom čustev poje preveč, premalo ali pa pojedo karkoli.
Zakaj tako zlahka posežemo po čokoladi, ko smo živčni ali žalostni?
Sladko povezujemo s tolažbo. Materina plodovna voda se zdi otroku sladka. Podobno tudi materino mleko. Posledično sladek okus povezujemo z občutki varnosti, ljubezni, bližine, olajšanja, užitka. Če to povzamemo simbolično: ko se zdi življenje grenko, se v nas pojavi potreba, da ga posladkamo. Da bi ga nekako prebavili, preživeli. Toda na žalost lukenj v srcu ne moremo zapolniti s čokolado.
Reklame nam prinašajo drugačno sporočilo.
Temu pravim trženje debelosti. Trgovske police se šibijo pod težo sladkarij. Korenja, pa čeprav ima tudi sladek okus, še zdaleč ne oglašujejo tako kot čokolade. Korenje je simbol zdrave prehrane, diete. Posledično ga povezujemo z odrekanjem, disciplino in pomanjkanjem svobode. Čokolado pa nasprotno: samo z užitkom. Ko doživljamo neželena čustva, po sladkarijah posežemo kot po priročni tolažbi. Težka čustva je mogoče preživeti ali prežvečiti. To je avtocesta do t. i. čustvenega prehranjevanja.
Zakaj torej ne želimo doživljati čustev? Pogosteje kot pogovor s prijateljem, sproščujoča kopel ali tek je prva misel sladek prigrizek.
Čustvena lakota je vedno povezana s pomanjkanjem. Vsako lakoto pa povezujemo s hrano. V praksi nismo sposobni ločiti čustvene in fizične lakote. Na splošno ne maramo lakote – prinaša trpljenje, ogroža življenje. Izogibamo se ji. V isti predal dajemo tudi čustveno lakoto. Ne želimo “viseti” nad težkim čustvom, ga poimenovati, razumeti in preživeti. Živimo v stanju “nemudoma”. Vse potrebujemo nemudoma. Udobje? Zdaj ne želimo čakati! Ne maramo discipline. Askeza ni v modi, pa čeprav je to svoboda v praksi!
Ko se pojavi kakršnakoli lakota, je prva misel: odpraviti jo, torej hitro “pojesti”, blokirati to boleče pomanjkanje. Nelagodje najhitreje omilimo s tem, kar je pri roki – in čokolado lahko kupimo na vsakem vogalu, v mestu ali na vasi. Je zvest tihi spremljevalec. Vedno je na razpolago. Ne zahteva refleksije ali dialoga, ne odgovarja, ne zahteva opravičila ali odkupovanja, ko kaj naredimo narobe.
Zakaj tolažbe ne iščemo v drugih užitkih?
Dobro vprašanje. Na delavnicah o čustvenem prehranjevanju prosim, naj naštejejo 30 užitkov, ki niso povezani s hrano. Za udeležence je to prava kazen za grehe, zelo se upirajo. Včasih smo poklicali prijatelje, šli na sprehod, poslušali glasbo, gledali fotografije, pletli. Danes takšne navade postajajo preteklost, ker verjamemo, da je čas denar. Jeze in žalosti se moramo znebiti v trenutku! Nemudoma! V petih minutah! Ker se moramo takoj vrniti na delo. Od sebe zahtevamo nemogoče. “Popraviti” se želimo z najmanjšim časovnim vložkom. Sprehod okoli zgradbe po težkem pogovoru z napadalnim in domišljavim šefom nam vzame 20 minut, pojesti dve vrstici čokolade pa minuto. Varljivo “varčevanje”? To je resnično hudičeva past.
Slišimo, da si ne smemo odrekati stvari, naj ne bomo fanatiki, naj uživamo …
O ja! Oglasni slogani, kot je “Zaslužila si si! Imela si težak dan” … To je trženje debelosti. V težkih trenutkih v življenju bomo zamahnili z roko, ne bomo opazili razlik, ki so povezane z resnično skrbjo zase. Tako smo bili vzgojeni. Živimo zagledani v zunanji svet, ki je osnovan na reklamah. Kaj nam bo torej taka relikvija, kot je lakota?
Omenili ste duhovni vidik lakote.
Dobro bi bilo, če bi katoličani čustva brali tudi skozi prizmo duhovnosti. To smo navajeni ločevati. Po eni strani karkoli počnete, ne glede na to, ali jeste ali pijete, to počnete Bogu v slavo. Po drugi pa: nezmernost pri hrani in pijači. O čustvenem prehranjevanju lahko preberemo v Sirahovi knjigi. Če je v srcu mir, potem človek ne išče odvečne hrane. Ljudje z motnjam hranjenja, debelostjo, pogosto trpijo zaradi duhovnih in čustvenih lakot, ki jih ne znajo prepoznati in posledično glede tega nič ne storijo.
Kako razlikovati med čustveno, fizično in duhovno lakoto?
Fizična lakota se pojavlja v trebuhu, približno 2–3 ure po zadnjem obroku. Kruli, čutimo nelagodje. Čustvena lakota se pojavi v ustih, pojavi se nenadoma, ne glede na to, kdaj smo nazadnje jedli. Nekaj nam zapaše. Fizična lakota izgine, ko nekaj pojemo – ko občutek sitosti doseže možgane. Čustvena – ne mine kljub temu, da smo jedli. Občutimo začasno olajšanje, običajno pa hitro sledijo občutek krivde, obžalovanje, strah, samozaničevanje, gnev in jeza. Sram, da znova nismo zmogli, da smo se prenajedli. Čustvena lakota, ki jo skušamo potešiti s prenajedanjem, se spremeni v nova težja čustva. Tak začaran krog.
Še kaj razlikuje različne vrste lakote?
Fizično lakoto radi potešimo v družbi. Čustveno pa v samoti, vemo namreč, da jemo preveč, prehitro in ne tistega, kar potrebujemo. Nekateri v družbi pojedo malo, potem pa si “dajo duška”. O duhovni lakoti in pomenu hrane za duhovni razvoj človeka je veliko pisal sv. Ignacij Lojolski.
Zavedati se moramo, da sladkarije (pravzaprav sladke okuse) jemo zaradi pomanjkanja ljubezni, stikov z drugimi, bližine, dobrih odnosov, to pa je vendar … lakota živega Boga. Po mojih izkušnjah kot terapevtka ljudje Boga težko povabijo k svojemu odnosu do hrane. Ne želijo mu ga razkriti, ali pa vsaj ne do konca, temu vidiku se izogibajo. Zakaj? Hudi duh natančno ve, katere so naše slabosti, točno ve, kam mora udariti.
Zakaj se s tem problemom običajno srečujejo ženske? Ali se moški čustveno ne prehranjujejo?
Čustva imajo na splošno večji vpliv na ženske. Preprosto jim posvečamo več pozornosti. Pri moških so čustva bolj minljiva, pri ženskah pa imajo večji vpliv. Za nas to predstavlja večji problem, ker npr. bolj skrbimo za svoj videz, za odnose. Ženske, ki trpijo za motnjami hranjenja, imajo običajno težave z obvladovanjem svojih čustev. Do sebe imajo visoka pričakovanja, živijo pod pritiskom “naj”, stremijo k izpolnitvi na vseh področjih. Morda verjamejo, da bodo s hrano pridobile moč za soočenje z vsemi stvarmi. In tako živijo. Vendar čustveno prehranjevanje doživljajo tudi moški – vse bolj pogosto jih to doleti zaradi stresa. To je pokazala pandemija. Pridobili so enako težo kot ženske.
Kako si lahko pomagamo, ko se pojavijo težave s čustvenim prehranjevanjem?
Do sebe moramo biti iskreni. Če pod vplivom težkih čustev res pojemo preveč, če imamo po težkem dnevu neustavljivo željo po veliki količini sladkega, če se za spopadanje s stiskami vsakdana nagrajujemo z vaflji in če takšno obnašanje ni osamljen primer, se je dobro z nekom pogovoriti. Z nekom, ki je čustveno stabilen in nam želi dobro. Ne z nekom, ki nam bo prikimal ali pa nas kritiziral in nam delil nasvete.
In če pogovor z modrim in prijaznim prijateljem ne pomaga, če nas prehranjevanje pod vplivom čustev vznemirja, je dobro poiskati delavnico na to temo, se srečati s psihoterapevtom ali drugim strokovnjakom. Ugotovite, na čem morate delati – na prehrani ali čustvih? Ali pa morda na obeh stvareh? Pravilna diagnoza je ključnega pomena.
Zakaj je pozitiven odnos do svojega telesa težko doseči. Znani in vplivni posamezniki spodbujajo k temu, da začnemo imeti radi svoja telesa, da jih sprejmemo.
Tu smo na spolzkih tleh, gre za občutljivo temo. Po eni strani: sprejmite svoje telo, bodite zanj hvaležni, ne pehajte se za popolnimi podobami na Instagramu. Poskrbite, da bo zdravo in ga negujte, cenite. Ne mučite ga z dietami, ne stradajte. Vendar imam ugovore proti sprejemanju hude debelosti kot elementu pozitivnega sprejemanja telesa. Pozitiven pristop do človeka, sprejemanje telesa, drugačnosti? Vedno! Ne podpiram pa sprejemanja bolezni! Debelost je bolezen, s katero je povezanih 200 drugih soodvisnih bolezni, ki povzročajo smrt in prinašajo veliko nesreče.
Ali mešamo sprejemanje telesa z zatiskanjem oči pred problemom. Kakšna je razlika med sprejemanjem telesa, kot je, in “promoviranjem” debelosti?
Junakinje gibanja “body positive” so bile leta in leta ženske, ki živijo brez okončin, ki so prestale mastektomijo – ženske, ki imajo ožgana telesa, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni. Imam pa notranji ugovor, ko se v isti koš, brez refleksije, doda debelost in se jo tako na neki način “skriva”. Debelost je huda bolezen, ki lahko sproži plaz drugih. Takega človeka ne smemo obsojati, hkrati pa bolezni, ki povzroča smrt, ne smemo tako lahko sprejemati. Meja je nejasna, da ne bi koga užalili. Toda po drugi strani se pomisleki v teh primerih ne nanašajo na čezkomernih pet kilogramov, temveč na 30, 40 ali več …
Zakaj popuščamo pri vprašanju zdravja?
Ker nas nihče od otroštva ni učil, kako se zdravo prehranjevati. Matematika, jeziki, vozniški izpit, kaj pa skrb za zdravo prehrano? Potrebna sta energija in pogum. Danes skrb za zdravo prehranjevanje ni taka družbena posebnost. Veliko govorimo o prepovedih, malo o tem, kaj je dobro.
Nam lahko pri tem pomaga duhovnost?
Vsekakor! Priporočam sv. Ignacija Lojolskega. Njegovi duhovni umiki govorijo o človeški lakoti. Božja beseda lahko ponudi smernice tudi pri prehranjevanju, če je le modro interpretirana. Misli o hrani so lahko navsezadnje vsiljive. Bog pa ne želi, da bi bili bolni, debeli, sužnji obsedenosti s sladkarijami. Bog nam je dal določene telesne proporce, ko nas je ustvaril. Smo tempelj Svetega Duha.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
