Leon Oblak je tenkočuten in talentiran pisec besedil, ki deluje tako na slovenski popularni kot na duhovno ritmični glasbeni sceni. V vse tekste vloži veliko truda in jih pošlje naprej le v primeru, ko se mu zdijo dovolj kakovostni. A kot pravi, je v duhovnih besedilih najti precej več od njega samega. Preden kakšnemu izvajalcu napiše besedilo, ga povabi na čaj, da ga najprej spozna.
Ste redni profesor na biotehniški fakulteti, pesnik ter pisec besedil. Ste tudi oče dveh otrok ter mož. Kaj od tega vam pomeni največ – biti profesor, pisec romantičnih besedil ali oče in mož?
Vsekakor je družina na prvem mestu lestvice, drugo je pod tem. Najbrž sem tak pogled prenesel že iz primarne družine. Oče in mati sta se precej ukvarjala z nama z bratom.
Vedno tudi povem, da je družina osnovna celica naše družbe. Če ta funkcionira, je vse drugo manj pomembno; tudi v času krize, ko je Slovenija razklana na pol. Družina je ključna za to, da se človek preseli v nov svet oz. preklopi na drug program. Tu lahko doživi notranji mir, ki je cilj vsega.
Kaj ste počeli kot otrok?
Bil sem zelo aktiven športnik. Do hude poškodbe pri 22 letih sem igral mali nogomet. Sicer sem bil izredno živahen otrok. Tako zelo, da me je učiteljica v prvem razredu celo privezala za stol.
Pa je pomagalo?
Niti ne. Imel sem preveč energije, ki sem jo sproščal tudi v šoli. Šola me je v prvih razredih dolgočasila, saj sem v prvi razred prišel pripravljen; znal sem namreč že brati in pisati.
Z ženo Tanjo sta skupaj že 30 let. Povejte, kako je to izvedljivo? Sta enostavno dva, ki sta si usojena, ali je poudarek pri zakonu ta, da oba vsak dan delata korake drug proti drugemu?
Ko sva še hodila na predzakonski tečaj, je duhovnik podal nasvet: “Tisti par med vami, ki se v času skupne hoje ne pogovarja vsaj dve ali tri ure na dan, lahko kar odide s srečanja.” S Tanjo se še vedno drživa tega nasveta in se vsak dan vsaj dve uri pogovarjava. Kadar ne moreva biti skupaj, pogovor opraviva po telefonu. Recept za dolg in srečen zakon je ta, da si lahko dva povesta, kar doživljata, in da oba zanima, kaj je drugi doživel. Gre pa tudi za majhne pozornosti in presenečenja. To se ne more končati s poroko, temveč je dosmrtno.
Opažam, da ste velik romantik, kar se odraža tudi v vaših besedilih …
Včasih za ta svet ni dobro biti občutljiv, a pesnik mora biti občutljiv in tudi čustven. Sam sem človek, ki tudi zajoče, čeprav se od moškega to ne pričakuje. Stvari me prizadenejo in nadvse vzradostijo obenem. Sem tip človeka, ki je dovzeten za dražljaje, rad pokaže čustva, ima empatijo in zna sočustvovati ter prisluhniti.
Ste kakšno skladbo – npr. za obletnico – napisali tudi ženi?
Da bi se prav odločil in jo spisal, ne, je pa iz mnogih pesmi razvidno, da sem jih pisal njej. Tudi drugi tako povedo. Mislim, da to prihaja iz podzavesti. Včasih tudi ona reče: “A si v tej pesmi mene mislil?”
Vam otroka, ki sta že odrasla, kdaj podata komentar v smislu “ta del pesmi je za lase privlečen” ali, obratno, “kako super je”?
Oba otroka sta dobra kritika in zlahka ocenita, kaj je dobro in kaj slabo. Tudi moje knjige pred izdajo prebereta in ocenita. To sta storila tudi pri zadnji, Jezus Kristus. Prek otrok lahko preverim, ali bo knjiga všeč bralcem.
Na kakšen način je napisana vaša zadnja knjiga Jezus Kristus?
Po evangelijih je bilo posnetih veliko filmov, ki so vsi gledani. Zakaj ne bi bil evangelij v verzih dobro branje? Pisal sem v jambskem devetercu v verižni rimi. Kljub temu, da je pesniška oblika zahtevna, je knjiga lepo berljiva.
Imate kak poseben kotiček, morda v naravi, kjer dobite navdih za skladbe ali vas prešine spontano, npr. med pomivanjem posode?
Velikokrat pride kar spontano. Res pa je, da dobivam veliko naročil za pesmi, ko moram besedilo napisati na glasbo. Naročniki pričakujejo, da bo besedilo napisano od danes na jutri. A kot pesnik potrebujem navdih, zato se usedem, kaj preberem, da bi prišel do dobre ideje. Po pripravi običajno proces steče.
Pišete tako za katoliško glasbeno sceno kot tudi za slovensko pop sceno. Je kaj drugače pisati za eno oz. za drugo zvrst?
Seveda, že razmišljanje je drugačno. Pri duhovno ritmični glasbi so besedila bolj osebnoizpovedna; iz teh bi se dalo spoznati, kakšen človek sem in kako razmišljam. Za posvetno glasbo pa napišem tisto, kar bo izvajalec lahko začutil in bo nekaj njegovega.
Kako veste, ali bo izvajalec začutil vaše besedilo?
Do sedaj sem napisal besedila za več kot 50 izvajalcev in preden sem napisal tekst, sem jih spoznal večino, morda se le s tremi nisem osebno spoznal. Običajno izvajalce povabim na čaj, se z njimi pogovorim, da jih začutim. V nasprotnem primeru izvajalec ne more začutiti besedila in ne peti tako, kot da bi besedilo napisal sam, kar je namen.
Kdo vas je kot človek med glasbeniki pozitivno presenetil?
Enzo Hrovatin. On je legenda slovenske zabavne glasbe, vrhunski avtor pri Faraonih, napisal je deset evergrinov. Začutil pa sem predvsem njegovo duhovnost in ujela sva se na tem nivoju. Iz najinega skupnega sodelovanja je nastalo eno meni najlepših besedil Jezus, vate zaupam. On je napisal glasbo, jaz besedilo. Zelo sva se začutila in izlila to čutenje v skladbo.
Kakšna se vam sicer zdi pop scena? Kako gledate na sodelovanje z družbo, ki je po ideološkem prepričanju drugačna od vas?
Je precej “popasta”. Meni ni najbolj všeč. A glede na to, da mi je Bog dal ta talent, ga skušam oplemeniti, ne zakopati. Res pa je, da se vedno bolj umikam s te scene. Včasih sem ustvaril od dvajset do trideset besedil letno, zadnje čase pa ustvarjam bolj malo. Iz popa me vleče v poezijo. Sem mnenja, naj človek počne tisto, kar zna. Vse več glasbenikov piše besedila, a ko jih prebiram … Bolje bi bilo, da se nekateri tega ne bi lotili.
Ste v 21 letih kdaj zavrnili glasbeno sodelovanje in zakaj?
Po skladbi Narodnozabavni Rock se je začelo povpraševanje po narodnozabavnih besedilih. A sodelovanje sem zavrnil, saj se nisem čutil poklicanega za to zvrst glasbe.
Za katero skladbo vam je žal, da je niste napisali vi?
Med iskrenimi ljudmi.
Kaj pa med tujimi?
Poslušam veliko hrvaške in srbske glasbe. Odraščal sem ob Đorđu Balaševiću. On je vrhunski avtor besedil, zame boljšega na področje nekdanje Jugoslavije ni. Vsaj petdeset ali sto njegovih besedil znam zaigrati na kitaro.
Hazardova skladba pravi: So najlepše pesmi že napisane. Se vam kot aktualnemu piscu res zdi tako?Je še mogoče pisati drugačna, sveža besedila –sploh o ljubezni in naravi?
Pisci me še vedno presenečajo. Mislim, da sta ljubezen in narava dve področji, pri katerih ne bo zmanjkalo idej. Res je, da je zlato obdobje slovenske popevke prineslo večje število lepih pesmi, saj so jih pisali pesniki. Danes jih pišejo vsi.
Kateri sodobni pisci pa se vam zdijo kakovostni?
Damjana Kenda Hussu, Feri Lainšček, Drago Mislej ‒ Mef …
