Iwona Olszewska-Król iz Poljske je bila stara 23 let, ko so ji diagnosticirali kronično ledvično odpoved. Potrebna je bila presaditev. “Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so mi ponudili svojo pomoč. Ledvico mi je želela dati sestra, moji sestrični in tudi moj mož,” pravi. Toda novo življenje ji je nazadnje dal 23-letni moški.
Bolezen ledvic se je pojavila nenadoma. Šlo je za naključje, bilo je med poletnimi počitnicami. Iwona se je odločila, da se poda na romanje, nič ni kazalo, da je bolna, sploh pa ne tako hudo. “Ledvice me niso nikoli bolele, za kronično vnetje pa sem izvedela takoj po opravljenih preiskavah,” pripoveduje 44-letnica.
“Nikoli nisem izgubila vere”
Pred njo so bili konkretni življenjski načrti: dokončati študij na izbrani smeri, iti v misijone in si nato ustvariti lastno družino. A najhujše je šele prihajalo. Bolezen je počasi napredovala in trajalo je 20 let, da se je v celoti pokazala. “Bogu sem lahko hvaležna za to, da je bil ves čas z mano. Obstajajo ljudje, ki se v bolnišnici znajdejo v kritičnem trenutku,” pojasni.
V nekaterih primerih je odpoved ledvic ozdravljiva, vendar v njenem primeru za to ni bilo nobenih možnosti. Iwona je lahko izbirala med dolgotrajnimi dializami ali presaditvijo.
Po prejemu diagnoze takrat 23-letno dekle ni moglo zadrževati solz, oporo je iskala v Bogu. “Nikoli nisem izgubila vere. Spraševal sem se, zakaj moram biti bolna jaz. Dvomov je bilo veliko,” poudarja, ko se spominja tistega časa. Iwono so poslali v bolnišnico, kjer so opravili vrsto preiskav. “Čakala sem na čudež, v roke sem vzela rožni venec, molila sem in brala Sveto pismo,” pravi.
“Želim imeti otroke”
Iwona je vedno sanjala o tem, da bo imela otroke. Slutila je, da so pred njo težki meseci in verjetno leta. Zdravniki niso odobravali njenih želja. Z vsakim dnem je postajala šibkejša, toda ni želela prenehati z delom. “Delo mi je dajalo moč,” poudarja. Iwona je rodila dva otroka, danes ima sin 13 let, hčerka pa 11. Izpolnila je ene izmed svojih sanj, ki jih je kruta bolezen želela za vedno vzeti.
Njena prihodnost je zaradi bolezni ni navdajala z optimizmom. Dolgotrajna dializa, biti priklopljen na napravo, ki naj bi ji očistila kri in jo ohranjala pri življenju. Toda ni se predala.
Odločitev za presaditev
Družina se je naučila živeti z njeno boleznijo. Vsakdan je bil podrejen pogostim preiskavam in posebni dieti. Prišlo je tako daleč, da bi jo lahko banana, sadje, ki ga je imela tako zelo rada, ubila.
Bila je utrujena, zatečena, ni mogla veliko jesti in piti, njeno telo se je spreminjalo in to je le s težavo sprejemala. Na koncu so jo zdravniki obvestili, da je edina rešitev presaditev. Idealen darovalec je bil njen ljubljeni mož, ki niti za trenutek ni okleval. Že na začetku je izjavil, da bo to zagotovo storil, če bo s tem lahko pomagal ženi. Svoje ledvice so ponudile tudi sestra in dve sestrični.
Iwona se je odločila za zgodnejšo presaditev – to ji je dalo možnost za transplantacijo organa, preden nastopi potreba po dializi, kar bi ji omogočilo tudi hitro vrnitev v normalnost.
Umrli 23-letnik ji je podaril darilo
Z možem sta se ujemala, vsi parametri so bili skladni, oba sta bila pripravljena na operacijo, vendar so jo odpovedali! Izbruhnila je pandemija. Zdravniki so pojasnili, da jima želijo prihraniti bivanje v bolnišnici in čakanje na poseg v tako težkem času. Čakala sta na naslednji termin. In pojavila se je informacija, ki jo je Iwona tako dolgo čakala: “Imamo darovalca!”
“Ledvico sem dobila od 23-letnega moškega. Ne vem, v kakšnih okoliščinah je umrl,” pojasni 44-letnica. Nekateri na presaditev čakajo tri leta ali celo dlje. Iwona je ledvico dobila po dveh mesecih.
Priznava, da včasih razmišlja o človeku, ki ji je podaril novo življenje. Iwona jemlje zdravila, živi s sladkorno boleznijo, vendar ima organ, ki je zanjo dar. Ledvica deluje dobro, izvidi preiskav so normalni. Nekaj tednov po operaciji se je vrnila na delo.
Poljska misijonarka si je izmolila čudež
Iwona Olszewska-Król pravi, da trpi za invalidnostjo, ki ni vidna. Optimizma ji ne primanjkuje. Dela za poljsko transplantologijo, sodeluje na spletnih seminarjih in konferencah, z veseljem pomaga drugim, odgovarja na njihova vprašanja, deli pridobljeno znanje in izkušnje. Je srečna žena in izpolnjena mati. “Bolezen nam je pokazala, da se v življenju lahko zgodijo različne situacije in da lahko nepredvidljive okoliščine doletijo vsakega. Potrebno je malo empatije in potrpljenja,” pravi.
Dodaja, da je za presaditev molila po priprošnji dr. Wande Błeńske. 18. oktobra 2020 se je v poznanski stolnici začel postopek njene beatifikacije na škofijski ravni. Nekaj dni pozneje so jo poklicali iz bolnišnice – dolgo pričakovana ledvica jo je že čakala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
