Pogovarjali smo se z vokalno skupino Il Divji, ki jo sestavlja pet fantov s celotne Štajerske. Spoznali so se v dijaških letih na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru.
Ko so odkrili, da je ljubezen do glasbe vsem skupna in da skupaj dobro zvenijo, so se leta 2010 odločili, da ustanovijo skupino. Danes zasedbo sestavljajo Klemen Rutar, Matija Kramberger, Aleš Perko, Lojzi Bobnar in Žiga Šraml.
Ustvarili so številne avtorske pesmi, napisali tudi nekaj priredb, sodelujejo z različnimi priznanimi slovenskimi glasbeniki, leta 2019 so prejeli nagrado za najboljšo klapo Slovenije.
Kako je zorela in dozorela ideja o vokalni skupini Il Divji?
Letos mineva že 11 let od “nastanka” skupine. Začeli smo čisto spontano na hodniku naše gimnazije. Kot nekaj kolegov, ki znajo zapeti kakšno lepo slovensko pesem.
Hitro smo ugotovili, da zadeva kar dobro zveni, zato smo se prijavili na šolsko prireditev Pokaži, kaj znaš, kjer smo prvič zapeli pred širšo publiko (dijakov Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška) in osvojili prvo nagrado.
Profesorji so prepoznali naš talent in nas motivirali k nadaljnjemu delu. Tako smo skozi celotno srednjo šolo preizkušali vse mogoče glasbene stile. Od ljudske do popularne slovenske, hrvaške in angleške glasbe ter nemških in italijanskih acapella skladb.
Začeli smo kot kvartet, od koder izvira asociacija na skupino Il Divo, in nadaljevali kot kvintet. Od prve skupaj odpete pesmi smo vedeli, da želimo nekaj več, zato smo od vsega začetka zadevo zastavili zelo resno.
Sedaj smo usmerjeni predvsem v lastne avtorske skladbe, ki so izključno v slovenščini. Zelo radi pa zapojemo tudi kakšno dalmatinsko oziroma hrvaško skladbo.
So se močnejše prijateljske vezi ustvarile na podlagi sodelovanja v zasedbi ali je bil nastanek skupine le posledica že stkanih prijateljstev?
Oboje. Skupina je nastala iz že stkanih prijateljstev, saj smo bili na gimnaziji sošolci in prijatelji. Vsekakor so se naše prijateljske vezi skozi druženje v glasbeni skupini še močneje utrdile. Nismo le sodelavci, ampak tudi najboljši prijatelji, ki si stojimo ob strani na vseh ravneh našega življenja.
Kako pa šolski “bend” oziroma skupina sploh preraste v pravo, če se malo nerodno izrazimo, “odraslo” glasbeno zasedbo? Kakšni so bili izzivi?
Eden večjih izzivov je bil študentski čas. Ko zapustiš skupno šolsko klop in se podaš na študij, se v veliko primerih zgodi, da skupine zaradi takšnih in drugačnih razlogov razpadejo. Odločili smo se, da svojega dosedanjega dela ne bomo zavrgli, ampak ga bomo namesto tega še dodatno nadgradili.
Želeli smo si večje prepoznavnosti, še več nastopov in dobrih glasbenih projektov z že uveljavljenimi glasbeniki na slovenskih sceni. Da bi vse to uresničili, je bilo treba ogromno odrekanja, prilagajanja in tudi finančnih sredstev, kjer so nam sprva zelo pomagale naše družine. “Kjer sta volja in ljubezen, je moč,” pravijo, zato smo danes tukaj, kjer smo.
Nekoč, v gimnazijskih časih …
“Na naši šoli je obstajala tradicija petja podoknic na gregorjevo, kjer smo se fantje zbrali pred stavbo gimnazije in vsem dekletom zapeli nekaj romantičnih pesmi. To je dogodek, ki nam je skupen in nam je ostal v lepem spominu.
Veliko spominov je povezanih z glasbo, saj nas je to najbolj povezovalo. Glasba pa nam žal ni ravno pripomogla pri doseganju boljših ocen in prav je tako.” (smeh) 😊
Kaj pa kakšna anekdota ali prigoda z vaj in koncertov? Kaj vam najbolj ostaja v spominu?
Na koncertih smo doživeli že marsikaj. Od upevanja na stranišču tik pred nastopom, okvare ozvočenja, polne in prazne dvorane, raztrgane srajce tri minute pred začetkom lastnega koncerta, potrganih strun, takšne in drugačne interakcije publike in še in še bi lahko naštevali.
Vsak nastop je zgodba zase. Ko izvajamo samostojne koncerte, si nikoli ne določimo zaporedja skladb. Večino časa se prepustimo energiji in interakciji svojih poslušalcev, iz katere nato nastanejo edinstveni spomini.
Spontanost je najboljša in najlepša izbira oziroma možnost na vsakem nastopu.
Napisali ste balado, podoknico, posneli ste tudi priredbe že obstoječih skladb. V kateri “smeri” se najbolj najdete? V bolj zabavnih vodah ali romantičnih baladah?
To je težko reči, saj je naš repertoar zelo raznolik. Delamo to, kar nam je všeč, kar v tistem trenutku čutimo, in ponavadi so to bolj počasne, romantične balade, ki jih lahko izvajamo ob spremljavi kitare.
Katero izmed skladb najraje izvajate? Zakaj?
Na nobenem koncertu ne sme manjkati naša skladba Imel te bom rad. Verjetno bi vam ob vsakem koncertu povedali drugo pesem, ki jo najraje izvajamo (smeh). Vendar če jih moramo nekaj izpostaviti, so to zagotovo Solinar, Vilo moja, Imel te bom rad in Pepelka. Radi se pokažemo v polnem potencialu in omenjene pesmi nam to več kot omogočajo.
Kakšni so načrti vaši za prihodnost? Lahko že kaj namignete tudi publiki?
V letu 2022 načrtujemo velik koncert s Prifarskimi muzikanti v Cankarjevem domu, ki je bil zaradi epidemioloških ukrepov žal prestavljen na prihodnje leto.
Delamo na lastnih avtorskih skladbah, spomladi pa načrtujemo izdajo priredbe zelo znane skladbe, ki smo jo preuredili v poročno pesem. Trudimo se biti čim bolj aktivni, zato nas spremljajte na družbenih omrežjih Facebook in Instagram, da ne boste česa zamudili.
