Adventni čas močno zaznamuje radostno pričakovanje Odrešenika. Slovenjgraški župnik Simon Potnik nas spominja, da gre za čas novih začetkov. Začenjamo novo liturgično leto, zato advent kliče tudi k poživitvi, spreobrnjenju. Je odlična priložnost za sveto spoved. Naj nam bodo pri tem v spodbudo besede duhovnika, ki milosti zakramenta že 23 let izkuša tudi skozi oči spovednika.
Sv. papež Janez Pavel II. je dejal, da je največji greh današnjega časa izguba občutka za greh. Kaj rečete tistim, ki mislijo, da so brez greha?
Lahko začnem s tem, “kar ste slabega storili in dobrega opustili”. Kaj sem dobrega opustil? Vidimo, koliko dobrega bi lahko naredili, pa nismo. Potem pa še, kaj sem slabega kljub vsemu storil, pa ne bi bilo treba. In vidiš, da nič slabega ne bi bilo treba oz. ne bi smelo biti.
Mislim, da moramo začeti tam, kjer kdo je. Smo zelo različni. Kakšnemu s kosmato vestjo je treba pomagati, da vidi, da ni tako brezmadežen, kot si misli.
Pogosto nam ne gre v račun, da so največji svetniki najpogosteje hodili k spovedi. Kako je to mogoče?
Na vaškem igrišču sem bil še jaz dober nogometaš. Ko pa sem prišel med malo boljše, se je pokazalo, da nisem. Bliže, ko si Bogu, bolj vidiš, kako grešen si. In čim bliže si Bogu, bolj sladko je; zato so radi hodili k spovedi. V bogoslovju sem vsak teden hodil k spovedi, to je bilo najlepše obdobje mojega življenja! Ravno zaradi tega. Opazil sem veliko vzgibov, ki jih prej nisem. Ni samo greh stvar spovedi, ampak sem jaz z Bogom stvar tega zakramenta. Bog se ne ukvarja z grehom, ampak se z mano ukvarja skozi usmiljenje. Fokus je z Božje perspektive čisto drugačen, kot si mi mislimo.
Kaj je ključno za dobro spoved? Ali sploh lahko govorimo o dobri in slabi spovedi?
Govorimo o svojih občutkih, ki večkrat niso merodajni. Ampak Bog nam je dal občutke, da so nam v spodbudo in tolažbo, v sram in tako naprej. Nekateri hodijo k spovedi tudi brez občutka krivde. Ali je to slabo ali dobro? Ne gredo k spovedi iz potrebe, ampak iz navade. Redna spoved je dobra navada.
Ko me zagrabi, da ne bi šel k spovedi, je dobra navada tista, ki me pripelje k spovedi, čeprav takrat nimam občutka krivde. Ampak kljub vsemu sem zmagal, ker sem vseeno svobodno šel, in že samo, ko grem k spovedi, priznam, da sem grešnik in da potrebujem usmiljenje.
Kako se dobro pripravimo na spoved?
Mislim, da je najboljša priprava na spoved redna molitev. Reden stik z Bogom. K temu spada tudi kesanje, eksamen recimo. Post je orodje, ki mi pomaga, da skozi zakrament stopim v objem Božje ljubezni. In vsak drug zakrament, ker zakramenti niso ločeni, so Božja ljubezen in so vsi eno. Če živim iz evharistije, ne morem brez spovedi. En zakrament pelje k drugemu. Moj vrstni red je torej: molitev, zakramenti, z molitvijo pa gre z roko v roki post.
Neposredno pred spovedjo si navadno izprašamo vest. Na kakšen način je to najbolje narediti?
Ljudje smo različni. Eni si vest izprašujejo po Božjih zapovedih, eni po katekizmu, ob molitvi križevega pota, mnogi uporabljajo že pripravljena spraševanja vesti …
Ampak delati samo kljukice po obrazcu verjetno ni najboljši način.
Boljši način priprave je molitev. Da tudi izpraševanje vesti vključiš v molitev, da ni samo naštevanje grehov. Osredotočen sem na greh, Oče pa noče, da se fokusiram na greh. Oče hoče, da sem fokusiran na ljubezen do Očeta. Zakrament spovedi je srečanje dveh, ki se ljubita. Oče me pri spovedi uči, da se moram najprej zavedati, kdo sem – ljubljeni sin oz. hči. Nato šele pridejo na vrsto grehi. Problem je v hitrih spovedih, kjer do tega ne more priti. Včasih bi kdo rad šel iz spovednice, še preden je prišel. Takrat nekaj zdrdra, spovednik pa je v zagati in mora temu primerno reagirati.
Zakrament spovedi je srečanje dveh, ki se ljubita. Oče me pri spovedi uči, da se moram najprej zavedati, kdo sem – ljubljeni sin oz. hči.
Ali pa je ravno nasprotno.
To ni tak problem, ker imaš svobodno izbiro. Dobro je skrbno izbirati spovednika, zdaj se še da. 🙂 Če se v glasbeno šolo pelješ 20 kilometrov, se boš pa še k spovedi peljal 20 kilometrov.
In pokora? Kaj je resnično njen namen? Sploh pri “serijskem” spovedovanju pred prazniki se zdi, da spovednik vsakega pošlje iz spovednice s kakšno zdravamarijo.
Danes sem bil pri zdravnici in sem dobil neke tablete. Nimam pojma, kaj sem dobil, ampak učinkujejo. Ne dvomim v zdravnico, uvedena je v to, da presoja. Tudi teh pokor, ki so “samo očenaš, zdravamarija”, ne gre dajati v nič. Verjetno ima duhovnik občutek in je presodil, da je bolje dati pokoro, ki jo spovedanec lahko opravi, in gre z žarom naprej, kakor da bi dobil pokoro, ki je ni sposoben opraviti, in bi se mu samo nalagalo in še k spovedi ne bi več prišel. Pokora ni, da bi nekaj popravil in odplačal, ampak samo, da vidiš: “Bog mi je vse odpustil, jaz pa tudi lahko kaj naredim.” In to je super. Lahko sodelujem z Božjo milostjo.
Vabilo za vse, ki že dolgo niso zavili v spovednico
“V adventu že okušamo božič in če Bog z neskončnih razdalj pride med ljudi, zakaj ne bi jaz malo odmaknil predsodkov in strahov? Z nežnostjo, prizanesljivostjo do sebe, ne preveč s strogostjo, hkrati pa z resnostjo, da se pripravim. To je po dolgem času srečanje dveh, ki sta se imela rada, ki sta se poznala. Večina teh, ki bo po dolgem času šla k spovedi, je nekoč zelo zaupljivo molila molitev Sveti angel.
V Božjih očeh pa je to: “Končno si prišel. Kako fajn! Poglej, kako si zrasel. Marsikaj si vmes doživel, ampak tako sem te vesel!” Ne pozabimo, da je spovednik zunanji vidik, srečanje pa se dogaja med Bogom in mano. Bog se me veseli ne glede na to, kako dolgo že nisem bil pri spovedi.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
