Zavod ŽIV!M letos praznuje 10. leto svojega delovanja. V zavodu pomagajo družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, in staršem, ki trpijo zaradi izgube otroka.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
KatarinaNzobandora je že od majhnega čutila, da ima Bog z njo nek načrt. Leta 2009 je začutila, da je to področje splava, ki pa ji je bilo takrat tuje. “Takrat sem bila noseča in v mojih mislih je bilo le: ‘Jaz bom zdaj rodila in ko bo enkrat prišel čas, bom na tem področju nekaj naredila.'” Nakar se je Žan pri devetih mesecih rodil mrtev. “Takrat se je zame začelo zelo težko in dolgotrajno žalovanje.”
Pozneje je zanosila še enkrat, rodila dvojčke in po tistem porodu je začutila, da je zares prišel čas, da vstopi v poslanstvo, ki ji ga je namenil Bog.
Vendar pa se tega ni lotila sama. Močno podporo ji pri tem nudi mož Marko. “Takrat sva se z Markom pogovorila, kaj pomeni, če greva v to, kaj to pomeni za oba. Tako sva v to zgodbo stopila zavestno in leta 2011 je nastal Zavod ŽIV!M.”
Od prodaje izdelkov, s katerimi ste širili zavest o lepoti življenja, se je vaša dejavnost razširila tudi na predavanja, izobraževanja, založništvo, vse do prvega nosečniškega centra v Sloveniji. Če se ozrete nazaj, katerega mejnika ste se najbolj razveselili?
Katarina: Na začetku sem bila jaz in ideja, da bi nekaj moralo nastati. Prvi mejniki so zagotovo bili povezovanje z enakomislečimi, kjer sem črpala navdih in znanje, potem prvi prostori, kjer smo bili lahko nastanjeni, in vedno močnejše Markovo vključevanje, saj je bila sprva njegova vloga bolj varstvo otrok. Ko pa so malo zrastli, sva zares lahko oba skupaj začela stopati po tej poti. Ena pomembnejših odločitev je bila pustiti službo in se popolnoma predati poslanstvu.
Glede na to, da sta pri zavodu dejavna oba, kako to vpliva na vajin odnos, se obe področji prepletata ali morda kdaj delo prevlada?
Marko: 10 let je kar dolgo obdobje, ki je bilo zelo različno, sploh od začetka, ko je bila samo Katarina vključena. To ni služba od osmih do štirih, ampak je aktualna ves čas, zato je bilo neprenehoma veliko dela: ali je bil telefon ali je bilo treba odgovoriti na kakšen mail, urediti kakšne stvari, potem je bilo na stotine predavanj in je bila Katarina veliko večerov odsotna. To je bilo začetno obdobje.
Pozneje, ko se je ekipa razširila, ko so prišli drugi predavatelji, posebej pa potem, ko se je funkcija direktorja zamenjala, so se stvari umirile. Večino tega časa sem bil redno zaposlen v svoji službi in sem bil v zavod vključen samo občasno. Zdaj sem pa bolj vpleten in sva na ta način več skupaj.
Katarina: Delo v zavodu je način življenja. Ni služba, ampak poslanstvo, to živiš, kjerkoli si, ves čas. Je vseobsegajoče, je način razmišljanja in delovanja.
Nekaj utrinkov iz preteklih let zavoda ŽIV!M si lahko pogledate v galeriji:
Kako pa ukrepata, če dobita klic za pomoč, medtem ko sta, recimo, z družino?
Marko: Za takšne klice imamo posebno telefonsko številko, zato takoj vemo, za kakšen klic gre. Doma smo se navadili, da si Katarina takrat vzame čas, kolikor ga potrebuje, in nam je to precej vsakdanje. Tega sedaj ni toliko, da bi bilo vsak dan neprestano, vemo pa, da je takrat ne smemo motiti, ker ima občutljiv pogovor, in se organiziramo drugače. Otroci odraščajo in razumejo, so samostojni in je tudi zato stvari lažje organizirati.
Katarina: V zavodu imamo razdeljena področja in ločene številke za različne skupine – jaz dvigujem telefon za osebe, ki imajo izkušnjo splava, Darja Pečnik dviguje telefon za tiste, ki imajo spontani splav, Anja in Žiga za družine v stiski, ki potrebujejo finančno ali materialno pomoč, potem imamo še mamico, ki dviguje telefon prav za te, ki razmišljajo o splavu, in tako se ti klici zelo razporedijo.
Se pa seveda kdaj zgodi, da mene pokliče mamica po spontanem splavu ali pa mamica, ki razmišlja o splavu. Po začetnem pogovoru prepoznam, ali želi pogovor v živo ali bi potrebovala terapevtko, morda finančno pomoč, in jo potem preusmerim. Najprej pa ji ponudim sočutje, čas za pogovor in se potem vidi, ali še kaj potrebuje.
Kako vaju te stiske nagovarjajo?
Marko: Spoznal sem, da je ta stvar res večja od tebe, da to ni nekaj, kar bi lahko jaz z neko svojo močjo, pametjo, modrostjo ali znanjem rešil, ampak sem dan na razpolago. Nudim, kar lahko. Na koncu pa je Bog tisti, ki obrača in dela. Dokler se ne srečaš s tem področjem, ne veš, kako vseobsegajoče je. In vidiš, da te presega.
Zame je bil največji premik, ko sem dobil priložnost, da sem prevedel knjigo Prepovedano žalovanje, ko sem se zelo konkretno srečal s svetom umetne prekinitve nosečnosti in vseh stisk, ki so povezane s tem. To me je zelo pretreslo in sedaj vse doživljam na drugačen način. Vse stvari seveda niso tako ekstremne, je pa celo področje zelo zahtevno.
Katarina: Preden sem začela z ŽIV!M, sem na Facebooku odprla stran, ker nisem vedela, kako naj se vsega lotim. Mamice po splavu so me same poiskale in mi povedale svoje zgodbe. To je name ključno vplivalo, ker sem videla, koliko trpljenja je za tem, kakšna travma je to. Sčasoma, ko sem z njimi delala v skupini, sem videla, kako sem nemočna ob tem trpljenju. Če Bog ne pozdravi ran, noben človek, noben terapevt tega ne pozdravi. Ozdravi lahko samo Jezus.
Mi naredimo svoj del, ko človeka sprejmemo, ko ga imamo radi, ko mu služimo iz ljubezni, ko čuti, da ga ne obsojamo, da smo ob njem, da ga spremljamo na tej poti okrevanja, ampak samo ozdravljenje pride od Jezusa. To velja za verne in neverne. Realnost splava, travma, ki jo splav povzroči, je univerzalna.
Ozdravljenje pomeni, da spomin ostane, a ne boli več. Odnos do splavljenega otroka ni več iz krivde, ampak iz ljubezni.
Kako pa sicer skrbita za svoj odnos?
Marko: Zagotovo so ena stvar zmenki in vikendi, ki si jih vzameva zase. Poskušava, kolikor nama uspe, biti tudi duhovno povezana, da skupaj kaj prebereva, se udeleživa duhovnih vaj in se potem lahko o tem pogovoriva, da se najdeva tudi na tej ravni in da sva bolj usklajena. Ko sva usklajena na teh ravneh, potem tudi preostale stvari zelo lepo padejo na svoje mesto.
Katarina: Treba je postaviti mejo, najprej sam sebi. Večina, ki gre v pro-life, dejansko pregori v enem letu do dveh. Ker te tako potegne, da na koncu samo padeš dol. Zato je to, da smo prišli do 10 let, res lep uspeh. Lestvica v pro-life delovanju je: 1. Bog, 2. družina, 3. pro-life. Če kaj zamenjaš, vse pade. Kar pomeni, najprej je moj odnos z Bogom, potem moj odnos z možem in otroki, potem pa vse drugo. Če sva povezana v Bogu kot eno, potem gredo vse stvari, kot morajo iti.
Srečujete se z različnimi zgodbami posameznikov, ki so bili deležni pomoči. So kakšne, ki so se vas bolj dotaknile?
Katarina: Na desetine takih. Zelo močno mi ostajajo prve zgodbe, pa tudi pozneje so bile nekatere zelo težke, ko je prišlo do več splavov.
Spomnim se mamice, ki je eno uro samo naštevala travmatične dogodke v svojem življenju. Niti ni razlagala, samo naštevala je enega za drugim. Od zlorab, splavov, samomorov v družini … Ko je bilo konec njene zgodbe, sem tudi sama potrebovala čas, da sem izjokala njeno težo. Tudi vsi mi, ki se srečujemo s temi zgodbami, potrebujemo čas, da to odzveni. Potrebujemo podporno skupino, kjer lahko vse te občutke predamo.
Močno se me je dotaknil dogodek, ko je pri eni izmed spominskih maš za starše, ki so izgubili otroka, do mene pristopila gospa, stara čez 80 let. Imela je več splavov in se je v mojem objemu razjokala. Lahko bi bila moja babica. Potrebovala je ramo, na kateri se je lahko zjokala 60 let po splavih. Splav pušča trajne posledice, ki nas lahko, dokler niso ozdravljene, spremljajo do smrti.
Nam lahko zaupate, kako konkretno pomagate tistim, ki se za pomoč obrnejo k vam? Kaj konkretno posameznike, ki se obrnejo po pomoč, teži?
Katarina: Ko ena mamica pokliče, je prva stvar, da se z njo pogovorimo, da ve, da je slišana v svoji stiski. To bi svetovala vsakemu, ki mu kdo zaupa kakšno težko stvar. Ne da ga samo preusmeri drugam, ampak mora biti ta oseba najprej slišana – to je ključna stvar.
Potem pa nudimo različno pomoč. Nekateri želijo priti na pogovor v živo, nekateri želijo iti na terapijo, nekateri potrebujejo duhovni pogovor, nekateri potrebujejo konkretno, materialno pomoč v okviru programa PreŽIV!M. To so vse možnosti, ki jih nekomu ponudimo. Vendar osebo vedno vprašamo, kaj se njej zdi, da bi potrebovala, kako ji lahko pomagamo, kako ji lahko stojimo ob strani. Nekateri so brez stanovanja, pa jim pomagamo poiskati stanovanje, pokličemo materinske domove, če imajo kaj prosto. Nekateri so brez službe, pa jim tudi tu pri iskanju ponudimo pomoč. Vsaki osebi se trudimo služiti v ljubezni.
