Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 7. decembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Mlada redovnica: “Čutila sem, da Bog dela velike stvari. Sama si ne bi izmislila take življenjske zgodbe”

100_5563.jpg

Fotografija je last s. Ive Horvat

Urška Kolenc - objavljeno 20/12/21

"Treba je zaupati Bogu, da je on tisti, ki vodi naša življenja po poti sreče"

S. Iva Horvat je po duši naravoslovka, ki jo zanima vse, kar je povezano s človekom in naravo, hkrati pa seveda z Bogom. Že od malega ima zelo rada šport, ki jo sprošča. Bolj adrenalinski je, boljše je, pravi. Poleg tega rada tudi bere. V zadnjem času jo je navdušila knjiga o misijonarju patru Mihu Drevenšku.

Frančišek Asiški in misijoni

Odraščala je v družini s tremi otroki, ki je bila zelo dejavna v domači minoritski župniji Videm pri Ptuju. Od majhnega ji je bil blizu sveti Frančišek Asiški, poleg tega pa je imela željo, da bi šla nekoč v misijone. “Ti dve stvari sta mi vedno dajali veselje.” Na nekem taboru za otroke, kjer je bila animatorka, se je prvič srečala s sestrami frančiškankami Marijinimi misijonarkami. “Do takrat si nikoli nisem predstavljala, da bi bila jaz sestra. Tisto srečanje pa me je tako prevzelo – da Bog ve, kaj jaz nosim v srcu, da mi pravi, da je to pot zame, tudi če se mi zdi neznana: ‘Četudi ne veš, kam greš, to sem jaz pripravil zate, zaupaj mi.'”

Začutila je, da je morda bolj kot družinsko življenje njena prihodnost redovništvo. Sklenila je, da najprej dokonča študij biotehnologije in nato poišče svojo pot. “Vedela sem, da ne bom mirna, če ne naredim tega koraka in se prepustim, da sploh vidim, ali je to dobra odločitev zame. Čutila sem, da Bog dela velike stvari. Sama si ne bi izmislila take življenjske zgodbe.”

71906961_739305939826988_1621487975445561344_n.jpg

“Se ti je zmešalo?”

Po končanem študiju je tako zaprosila za vstop v noviciat. “V igri ni bil noben drug red kot samo frančiškanke Marijine misijonarke,” hudomušno pove s. Iva. “Ko sem doma povedala, da razmišljam o vstopu v samostan, so rekli: Kaj, a se ti je zmešalo? Nekaj časa sem čutila, da moje odločitve niso čisto sprejeli. Po desetih letih, ko sem že izrekla večne zaobljube, čutim, da so to sprejeli in jim je moja pot pomembna.”

Vsem mladim, ki so morda na pragu odločitve za posvečeno življenje, s. Iva sporoča: “Naj zaupajo. Današnji svet ni naklonjen odločitvam za redovno življenje, ampak treba je zaupati Bogu, da je on tisti, ki vodi naša življenja po poti sreče.”

Kot posvečena oseba se je že srečala tudi s predsodki. “Ljudje večkrat mislijo, da smo z lune. Včasih nam kdo reče, da samo molimo in nimamo kaj početi. To je dobra priložnost za pogovor, če so le ljudje dovolj odprti. Včasih pa se lahko samo nasmejiš. Druga stvar pa je, da nas mečejo v isti koš z vsemi problemi Cerkve. Zame je najpomembneje, da živim, kot sem se zaobljubila, in da to da zgled in prepriča ljudi.”

Pet let na Poljskem

Pri sestrah jo je na začetku najbolj navdušila karizma. “Nekako se je vse povezalo. To mi je dalo veliko veselje in moči za naprej. V sestrski skupnosti me je navdušila naša različnost, saj živimo v mednarodnih skupnostih.”

S. Iva je pet let živela v skupnosti na Poljskem, kjer je delala z otroki iz socialno ogroženih družin. “Najbolj mi v spominu ostaja deklica, ki jo je pri treh mesecih zapustila mama, pri letu in pol pa še oče. Z njo se je ukvarjala babica, ki več ni imela moči niti volje. Deklica je bila takrat v tretjem razredu. Vse bi naredila, da bi se pozneje znašla v življenju in živela odgovorno v življenju. Lahko samo molim zanjo, da ne bo zašla na slaba pota.”

Na novo se je morala naučiti poljščine, kar zanjo ni bilo najlažje. “Ko sem morala na začetku kaj povedati, sem si veliko besed kar izmislila, tako da je bilo veliko smešnih situacij. 🙂 To, da sem se naučila jezika, je res milost.”

Prisrčna anekdota o kruhu in papirju

“Pri nas je na kruhu, ki ga kupimo, nekakšna hostija, na kateri je napisano ime pekarne. To mi vse pojemo. Pri Poljakih pa je to le papir in tega na začetku nisem vedela. Dva meseca sem jedla papir, potem pa sem videla sestro, ki ga je dajala dol s kruha in jo vprašala: Ali ne ješ tega? In ona meni: Ne, saj to je papir. :)”

Smo si Slovenci in Poljaki v čem podobni? “Oboji smo slovanski narod in imamo podobno kulturo, skupno vero. Pri njih je še vedno ogromno ljudi, ki grejo v cerkev, se redno spovedujejo in pristopijo k zakramentom, kar pri nas več ne vidimo tako množično. Na Poljskem je zelo veliko duhovnikov, ki spremljajo ljudi z duhovnim spremljanjem. Pri nas je tega manj. In pa premalo poudarjamo Sveto pismo, ki je vir spoznanja Kristusa.”

iva-57.jpg

Čaka jo misijon v Indoneziji

S. Iva, ki je imela sedmega novembra večne zaobljube, trenutno največ časa posveti izpolnjevanju raznovrstnih obrazcev, saj se pripravlja na odhod v misijon v Indonezijo, kjer bo pomagala sestram v zdravstvu. “Nikoli nisem pomislila na Indonezijo, želela pa sem v eno od držav tretjega sveta, najbolj v Afriko. Bog ve, kaj dela, ve, kje je najbolje zame. Veselim se, čeprav se zavedam, da je tam čisto druga kultura.” Še prej pa bo izpopolnjevala svoje znanje angleščine v skupnosti sester na Malti. “Nikoli ne veš, koliko časa ostaneš tam, kjer si,” dodaja.

Praznovanje adventa in božiča v skupnosti

Še pred začetkom adventnega časa so sestre sestavile načrt, kako bi ga preživele skupaj. “Letos smo se odločile, da bomo šle enkrat na teden skupaj k zornicam in da bomo vsak dan pri adventnem venčku skupaj zmolile desetko rožnega venca za mir na svetu in odpuščanje. Včasih je težko, da se resnično dobimo skupaj, ker ima vsaka svoje obveznosti in šteje vsaka minuta.”

Posebej slovesen je pri njih božični večer, ko si po poljski navadi (v skupnosti s. Ive živijo tudi Poljakinje, op. a.) pripravijo slavnostno večerjo z 12 različnimi postnimi jedmi. Nato skupaj blagoslovijo stanovanje in gredo k polnočnici. Vse tri svete večere bodo preživele skupaj, saj je to ponavadi obdobje, ko imajo vse sestre več prostega časa.

Še posebej jim je pomemben praznik svetih treh kraljev, saj je bil prav takrat ustanovljen njihov red. “Takrat imamo tudi več navad skupnosti. Izžrebamo države, za katere bomo molili celo leto, pa tudi svetnike, ki nas spremljajo skozi vse leto. Za naš red je značilna še ena navada – ko izžrebamo kraljico, to je sestra, ki bo tisto leto skrbela za figuro Jezusa, ki je kralj.”


Božično voščilo vsem nam

Predvsem nam želim veliko Božjega blagoslova v vsakdanjem življenju. Želim, da bi sprejeli v svoja srca Ljubezen, ki nam prinaša upanje in mir in je tudi Luč, ki nas razsvetljuje in nam kaže pravo pot. Zaupajmo Bogu, saj je On postal eden izmed nas, da bi mi postali njegovi.


Tags:
praznikiredovnica
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.