Tik pred božičem leta 1946 so v ameriških kinematografih začeli predvajati film z naslovom Čudovito življenje. Po vseh teh letih zgodba gledalcem še vedno prinaša veliko sporočil in modrosti, ki jih po vseh raziskavah sodeč ljudje še kako potrebujejo.
Režiser Frank Capra je ob premieri filma izrazil upanje, da se bo s svojim izdelkom “uspešno boril proti sodobnim smernicam ateizma”. Predstavljajte si, kaj bi rekel danes.
Ne moremo zanikati, da je svet danes dosti bolj ateističen in agnostičen kot pred 75 leti. Ali torej režiserju ni uspelo doseči želenega cilja? Na prvi pogled se gotovo zdi, da ne, predvsem ne na splošno. Morda je bolje, če rečemo, da mu doslej še ni uspelo …
Še vedno radi gledamo Čudovito življenje. Česa nas lahko nauči vsakoletni ogled (ali prebiranje) te klasike, da bi resnično verovali in prepričali tudi druge, da bi verjeli Vanj, ki nam podarja tako čudovito življenje?
Od visoko letečih želja do ponižnosti
Na začetku filma ima glavni junak George povsem zdravo željo, da bi v življenju dosegel nekaj velikega. Želi si postati pomembna osebnost, ki bo osvojila ves svet. Do svojega 30. leta bo zaslužil že prvi milijon dolarjev. Zapustil bo svoje zaspano podeželsko mestece in si ogledal svet. Ne želi biti zaprt v tesni in zadušljivi pisarni ter varčevati z drobižem. Na koncu pa vidimo povsem drugačnega človeka.
George po očetovi smrti prevzame vodenje družinskega podjetja. In pri tem se na neki način spreobrne. Poroči se z Mary Hatch, ustvarita si družino in srečno živita povsem povprečno družinsko življenje. Nato pa nastopita stric Billy in izguba 8.000 dolarjev: to Georgeov mali varni svet obrne na glavo in mu ponudi enkratno priložnost, da zraste v ponižnosti. Kajti ponižnost je edini način za rešitev tega kočljivega položaja.
Ponižen človek se zaveda svoje majhnosti in torej zmore videti onkraj sebe, zmore prepoznati resnico ne glede na to, kako zahtevna ali neprijetna je. In prav ta majhnost, vpogled v resnico, Georgea reši pred skušnjavo, da bi “zavrgel največji Božji dar … svoje življenje”.
Ponižnost se začne z najmanjšimi koraki. George obišče Potterja in ga prosi za pomoč pri reševanju finančnih težav (za lažjo predstavo: 8.000 dolarjev bi danes pomenilo 114.000 dolarjev dolga). Nedvomno za človeka pomeni veliko ponižanje, če mora pozabiti na svoj ponos in svojega največjega nasprotnika prositi za pomoč, ki jo lahko ponudi le on.
Prošnja bližnjemu za pomoč
Seveda obstaja še Nekdo, ki lahko pomaga Georgeu rešiti njegovo težavo, in to tudi stori. Pa ne le tega. Georgeva ponižnost v molitvi sproži dogajanje, ki mu bo prineslo rešitev. Ko že malce opit sedi za točilnim pultom in si mrmra v brado, na pomoč pokliče Boga: “Bog, pokaži mi pravo pot.”
Film nato malce pretirava v prikazu Georgeve majhnosti v ponižnosti do te mere, da glavni junak dejansko izgine! “Čudovit dar si, George. Priložnost, da smo videli, kakšen bi bil svet brez tebe.”
Šele v trenutku, ko George “povsem izgine”, uvidi resnico, da je bil dober človek: dober za podjetje, za prijatelje, za svojo družino. Bog je Georgeu podaril čudovito življenje, čeprav mu je primanjkovalo ponižnosti, da bi to v obdobju krize spoznal tudi sam. Toda vedno je bilo navzoče.
Spoznanje, da je življenje čudovito
Čudovito življenje ni nujno tudi nekaj izrednega – vsaj ne po družbenih merilih. Bog nam vsem podarja čudovito življenje; le dovolj ponižni moramo biti, da ga prepoznamo. Čudovito življenje ne pomeni, da nas ne čakajo preizkušnje ali trpljenje. Pomislite le na svetnike, vsi so neskončno trpeli. Ali zanje ne bi rekli, da je bilo njihovo življenje čudovito? Še bolj kot življenje Georgea Baileyja?
George je imel čudovito, običajno življenje, čeprav je bil gluh na eno uho, čeprav je nepričakovano zgodaj izgubil svojega očeta, čeprav je doživel poslovno krizo, ki ga je skoraj privedla do samomora.
Njegovo življenje je bilo čudovito dosti pred tem, ko je njegov angel varuh Clarence skočil v ledeno mrzlo vodo in ga rešil, in ne le zato, ker je bil njegov dom na božični večer poln prijateljev in sorodnikov, ki so vsak po svojih močeh želeli prispevati nekaj denarja za odplačilo njegovega dolga. George je potreboval le dovolj ponižnosti, da je to prepoznal.
V svetu, ki se vse hitreje giblje v smeri ateizma in agnosticizma, pogosto težko vidimo življenje kot nekaj čudovitega. Nujno potrebujemo ponižnost, s pomočjo katere bomo videli onkraj vseh težav, v samo bistvo: življenje je dar, čudovit dar, ki nam ga poklanja ljubeči Bog kljub vsem preizkušnjam in trpljenju, s katerimi nas sooča naš grešni in padli svet.
George je bil deležen pomoči pri pridobivanju ponižnosti: ponudil mu jo je njegov angel varuh, Clarence, ki mu je pomagal, da je spoznal resnico o svojem življenju. Da bi vzcveteli v ponižnosti, moramo moliti za enak dar uvida v vse, kar je resnično in dobro v našem življenju – vedno si prizadevajmo posnemati ponižnost Boga, ki je postal človek in je prebival med nami.
Ko bomo uspeli prepoznati in ceniti to dobroto, bomo jasno videli, od kod izvira in kje je njen višek – v Jezusu Kristusu. V nikomer in ničemer drugem. Film Čudovito življenje nas spominja na to odrešilno sporočilo. Pred 75 leti je imel režiser Capra čisto prav: ta film je natančno to, kar je svet takrat nujno potreboval – in kar svet nujno potrebuje tudi danes.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
