V bogoslužju imamo pisano paleto različnih gest in telesnih drž. Od stanja, klečanja, ležanja in sedenja. Vsaka gesta in telesna drža ima svoj poseben pomen, ki je globoko zakoreninjen v naši katoliški veri. Med različnimi držami je najbolj zgovorno klečanje.
Zakaj klečimo?
Poklek ali klečanje je drža, ki izraža naše spoštovanje do nekoga, ki je na višjem (hierarhičnem) položaju, kot smo mi. Gesta poklekniti pred nekom izraža tudi prošnjo, ki jo naslavljamo na nekoga, ki nam lahko nekaj dobrega stori, česar sami ne moremo. Poklek oziroma klečanje izraža našo ponižnost pred drugim, zato je še kako pomembno, da pokleknemo pred tabernakljem – pred Bogom.
V Cerkvi in bogoslužju je klečanje oziroma poklek namenjen najprej in predvsem Bogu. Rimski misal v svojih splošnih določilih poudarja, da se zunaj bogoslužja poklekne pred tabernakljem vselej, kadar gremo mimo njega, saj tam prebiva živi Bog. Zato se tudi ob vstopu v cerkev in ko gremo iz nje vselej obrnemo proti tabernaklju in pokleknemo ter se pokrižamo, s čimer izrazimo svoje spoštovanje do Boga. Njemu je tako namenjena naša prva misel, ko vstopimo v cerkev, in zadnja, ko gremo iz nje.
Kdaj pokleknemo?
Pri sveti maši po “starem” obredu so verniki večji del maše klečali in ne sedeli, kot je to v navadi sedaj. Tudi obhajilo so prejemali kleče in na jezik, s čimer se je poudarilo, da se vernik bliža Vsemogočnemu, ki se v svoji dobroti sklanja k njemu – grešniku.
Nekoč so po cerkvah zvonili z zvonovi, ko je duhovnik nesel sveto popotnico (obhajilo) umirajočemu. Duhovnik je bil oblečen v liturgična oblačila, spremljal pa ga je ministrant. Med potjo so se ljudje ustavili in pokleknili ter tako počastili Jezusa, ki je bil med njimi.
Danes je med sveto mašo bistveno več stanja in sedenja kakor nekoč. Vendar pa to ne sme izpodriniti klečanja, kjer je mesto za to. Kljub vsemu je klečanje še vedno primarna drža med adoracijo – češčenjem Najsvetejšega in med povzdigovanjem pri sveti maši oziroma med celotno evharistično molitvijo. Le zdravstveni razlogi naj bi bili tisti, zaradi česar bi klečanje opustili in ga nadomestili s stanjem ali v skrajnem primeru s sedenjem. V trenutku, ko je pred nami živi Bog, je najbolj primerno, da se pred njim ponižamo in pokleknemo ter ga prosimo blagoslova in milosti.
Veroizpoved
Poleg tega pa ima klečanje oziroma poklek posebno mesto pri sveti maši, ko izpovemo vero. Med molitvijo nicejsko-carigrajske veroizpovedi (ki jo molimo ob nedeljah in praznikih) se pri besedah “in se je utelesil po Svetem Duhu” priklonimo, vse do besed “in postal človek”, s čimer počastimo to neskončno skrivnost, da je Jezus Kristus sestopil iz nebeške slave in se ponižal in postal človek.
Na božič in na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) pa pri teh besedah pokleknemo, saj sta to dva praznika, ko se na poseben način spominjamo skrivnosti učlovečenja. 25. marca, da je angel oznanil Mariji, da bo spočela Božjega Sina, in na božič, dan Odrešenikovega rojstva. Takrat to skrivnost resnično praznujemo.
Zunanja ali notranja drža
Mnogokrat zaradi različnih okoliščin naša zunanjost ne more izražati naše notranje drže. A to naj ne bo ovira, da ne bi Boga počastili tudi navzven, s svojim telesom. Kralj David je plesal pred skrinjo zaveze, ki je pomenila Božjo navzočnost. Nič nas ne stane, da med mašo pokleknemo za nekaj minut, ko se na oltarju dogaja največji čudež, ko kruh in vino postaneta resnično Kristusovo telo in kri. Priklonimo se in počastimo Boga in kakor apostol Tomaž kličimo: Moj Gospod in moj Bog!
