Ponosni sin Šaleške doline, ki zdaj živi na Polzeli. Dejan Tamše je mož stoterih talentov in zanimanj, med katerimi središčno mesto zavzema glasba. Nikakor mu niso tuji niti šport, marketing, vodenje prireditev, družbena omrežja … Še veliko več o skrbnem možu in očetu dveh najstniških otrok pa boste izvedeli v Moških skrivnostih.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Moj oziroma naš vsakdanjik je zelo raznolik. Sam, na srečo, delam različne stvari v življenju, zato ni nujno vsak dan enak drugemu. Še vedno sem profesor tolkal na žalski glasbeni šoli, ker je ljubezen do glasbe, še posebej pa družine tolkal, prevelika. Ob tem pa imam svoje podjetje za organizacijo dogodkov in skrbništva družbenih medijev. Glede na to, da sta otroka stara že 15 in 16, so stvari malce lažje. So obvladljive.
Smo družina štirih popolnoma različnih oseb, ki pa imamo precej skupnega. Praktično pa mene zanimajo vse stvari, ki zanimajo ostale člane. Hčerka je zagrizena odbojkarica, tudi v glasbeno še hodi, sin je pri ljubljanski Olimpiji v strelskem klubu (TRAP), žena Urška ima že več kot 20 let svoj uspešen Salon lepote Urška, kjer tudi z veseljem sodelujem na marketinško-promocijskem področju. Potem pa je tu še moj del: glasba, organizacija, sodelovanje v različnih društvih, organizacijah … Krmarjenja je kar veliko, vendar gre.
Kako razvajate svojo ženo?
Res imam srečo, da sem spoznal svojo ženo. Je v vsem drugačna, kot sem jaz. Je velika perfekcionistka, velika borka za ljudi in še bolj za živali. Ne prenese krivic in to tudi jasno in glasno pokaže. Ni zahtevna, ni je težko razvajati, čeprav bi si zaslužila. Že drobna pozornost ji veliko pomeni.
Je pa treba biti izviren, nenavaden. Tako naredim največji vtis. Sicer pa raje sama daje kot pa jemlje. Vedno bolj ceniva kakšen dan v Brdih samo zase ali s prijatelji. Vikend odklop v kakšni bližnji prestolnici z zanimivo kulinariko. Odkrivanje toskanskih skritih kotičkov ali samo večerni skok v staro Ljubljano na kozarček dobrega vina.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Povsod sodim v zlato sredino.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Rekel bi, da mogoče ne znam prav potegniti črte med delom in konjičkom, kar je pravzaprav dobro. Če počneš v življenju tisto, kar te veseli, in je mogoče preraslo iz konjička ter od tega še živiš, si zmagovalec. Zame je glasba delo in konjiček. Še najbližje konjičkom je mogoče slikanje, fotografiranje in video.
Z glasbo ste povezani od malega. Od največjih pa do lokalnih odrov. Katera vaša vloga in zvrst vam najbolj polnita umetniško srce?
Ja, izhajam iz glasbene družine, čeprav je bila ljubezen nekje do 30. leta razdeljena med šport in glasbo v razmerju 50 : 50. Šel sem skozi vse glasbene žanre. Začel sem kot šestletni deček v godbi Zarja Šoštanj. V Velenju smo gojili jazz z Juretom Puklom, ponosen sem, da sem vrsto let igral v Orkestru slovenske filharmonije in radijskem orkestru.
Med odraščanjem sem bil del nekaj mladih bendov. Igral sem tako z Janom Plestenjakom, Otom Pestnerjem, 6Pack Čukurjem in ostalimi, zagotovo pa se najbolje počutim kot tolkalec v skupini SToP, Slovenski tolkalni projekt. Tolkalni skupini, ki že več kot 20 let deluje doma in na tujem. Na teh odrih, v ritmu se resnično lahko odklopiš, izživiš, napolniš. To je kot droga. No, pa zadnji dve leti igram tudi v Bepopu, kadar dekleta nastopajo s celim bendom. 😊
“Nastop, ki je bil zame najbolj nepozaben, se je zgodil, ko …”
Težko bi se opredelil. Bilo je toliko čustvenih, energičnih koncertov. Če bi moral izpostaviti, so bili to koncerti s projektom Carmina Burana na turneji v Franciji. Torej tolkalci SToP-a, dve pianistki in zbor približno 100 francoskih pevcev. To je bilo tik pred začetkom pandemije. Od sedmih zastavljenih koncertov so sicer zadnji trije zaradi prihajajočega virusa odpadli. Sicer pa je glasbeno-scenski spektakel Carmina Burana vselej balzam za dušo. Vsakokrat ti dvigne dlako.
Aja, na prvo mesto bi vseeno postavil gostovanje v korejskem Seulu leta 2002, kjer smo nastopili v sklopu svetovnega prvenstva v nogometu. Torej, tolkalne skupine iz vseh držav, udeleženk mondiala. In Slovenija je bila takrat prvič na tako velikem tekmovanju. Z njo pa tudi mi. 😊
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …”?
Biti oče je poslanstvo in odgovornost. Sam sem od šestega leta odraščal brez očeta in vem, kako je, če odraščaš sam z mamo. Lepo je biti oče. Čudovito je biti oče, dajati nasvete, se veseliti, jokati, potovati. Kot oče v naši družini uživam!
Pred časom ste ob koncu šolskega leta objavili prilagojeno “spričevalo”, ki odtlej na družbenih omrežjih pride na plano vsak junij. Predmeti v njem so bili Ljubezen do staršev, Odnos do narave, Pomoč sošolcem, Prijateljstvo … Kako “poučujete” te predmete tudi doma? Še posebej v najstniškem obdobju … ☺
Hja, to spričevalo je res nekaj posebnega. Glede na to, da sem kreativec, mi takšne ideje vseskozi šibajo po glavi. Seveda je to spričevalo odraz mojega in ženinega pogleda na svet. Tako tudi v resnici razmišljava. Oba sva šla skozi podobno situacijo, da ocena 5 ni vse v življenju. Kakor tudi ocena 1 ni.
Poznava veliko zgodb, ki so se iztekle v povsem drugo smer, kot je bila nakazana z ocenami v šoli v otroštvu. Znanje je eno, ocene so drugo. Tu sta še iznajdljivost in pogum. Ideje. Mnogo stvari, ki so potrebne za magično formulo o uspehu. Biti človek pavsebuje še vse tiste “šolske predmete”, ki sem jih omenil v tistem famoznem spričevalu. Pa še kakšen predmet bi lahko dodal. 😊
Omenili ste, da je sin dislektik. Se o tem premalo govori? Kako lahko priskočimo na pomoč takšnim otrokom, jih spodbujamo?
V primerjavi s tem, da se včasih o tem sploh ni govorilo, ker disleksija še bila raziskana in pojasnjena, se zdaj govori. Tudi z našo pomočjo. Otroci z disleksijo imajo učne težave. Pomembno je, da jih čim prej odkrijemo, poiščemo pomoč in naredimo dober plan pomoči. Potem nekako gre.
Nato pa moramo biti pozorni na tiste “cukrčke”, tiste posebnosti, ki jih imajo dislektiki. Navadno so izredno nadarjeni na enem ali več področjih. In to moramo starši potem 100- odstotno podpreti, spodbujati, negovati, ker s tem dvigujemo njihovo samozavest, ki so jo izgubili pri pouku in učenju. Ko podpiraš njihove dobre lastnosti in talente, potem tak otrok zacveti, se ne zapira in ne stagnira.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Smo v obdobju, ko v svetu primanjkuje veliko več kot to.Primanjkuje pravičnosti. Zakaj? Ker enostavno nimamo oziroma nimajo vsi enakih možnosti. Nimajo vsi dostopa do vode, hrane, zdravil, izobrazbe.
Primanjkuje ljubezni. Zakaj? Ker je preveč otrok in mladostnikov brez dotika, pohvale, objema, tople besede. Primanjkuje zdrave pameti. Zakaj? Ker se še vedno najdejo posamezniki, ki mislijo, da nasilje in vojne lahko prinesejo mir in boljše življenje. Marsičesa primanjkuje temu noremu svetu …
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsaka prelomnica, vsak tragičen dogodek je neprijeten. Tu bom izhajal iz sebe. V 2021 sem tudi sam imel resne zdravstvene preizkušnje s srečnih koncem. V teh trenutkih vidiš, da svet z lahko preživi brez vsakogar. Da so ti stvari, ki so se ti do takrat zdele zelo pomembne, praktično ničvredne.
Da si le drobcena, ranljiva figura, tako minljiva in tako “nepomembna”. V takih trenutkih se, hote ali nehote, spremeniš. Spremeniš pogled na svet in ceniš stvari, ki jih prej nisi.Vidiš, da si v 90 odstotkih odvisen samo od samega sebe. Blizu so ti samo tvoji najbližji. Prijateljev in znancev je kar naenkrat veliko manj. Z vsakim tednom to še bolj občutiš in spoznaš. To te spremeni.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Kadar se nabere preveč, je ura hoje na bližnji Hom ali Goro Oljko super. Še boljše je smučanje pozimi, poleti plavanje. Rad sem v naravi, v kateremkoli letnem času. Šport je moja velika ljubezen in ta me napolni fizično in duhovno.
Seveda pa tudi potovanja in odkrivanje vsega novega. Kulinarične zgodbe, odkrivanje pristnih krajev, dobre zgodbe ljudi, ki imajo za pokazati kaj svojega, zgodbo, produkt, ki so ga sami razvili in vanj verjamejo. Te reči me “drajvajo”.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Sami veste, kaj je pomembno v zadnjih dveh letih. Zdravje! No, tega si želim!
