Urška Lužar je mlada in srčna učiteljica otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli na Rakeku. Je stroga, a hkrati pristna, iskrena in “kul” učiteljica učencev z učnimi težavami.
Za ogled galerije kliknite tukaj.
V prostem času se ukvarja z ličenjem, sprošča pa se ob kakovostni narodnozabavni in rock glasbi. V preteklosti je prepevala v več narodnozabavnih zasedbah, zato se še vedno rada odzove na povabilo na kakšen koncert ali drug dogodek.
Zase pravi: “Iščem sonce, mir in čim manj ljudi,” zato jo pogosto najdemo v hribih. Pri raziskovanju naše prelepe Slovenije jo spremljajo psička Vita in iskreni, pozitivni in srčni ljudje.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek se mi zdi, ko se me zjutraj nekdo razveseli, obenem pridiši po kavi, skozi okno posijejo topli sončni žarki, v kotu pa je že pripravljen nahrbtnik za v hribe oziroma gore. Tak scenarij je v naši megleni kotlini bolj malo verjeten, zaenkrat pa mi jutra lepšata mahajoči repek in objem moje Vite.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Zjutraj se v ogledalu ne gledam dolgo časa. Misli mi švigajo po urniku in opravkih tistega dne, v avtu pa se sproščam ob glasbi in obvezni radijski napovedi vremena.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Kot vizažistka se nagibam k poudarjanju naravne lepote žensk, za posebne dogodke in foto- in videosnemanja pa to še z večjim veseljem nadgradim glede na želje strank. Vsaka ženska z urejenostjo izraža, da se spoštuje in ceni ter da to pričakuje tudi od okolice. Priznam pa, da se za delo z učenci uredim precej bolj sproščeno in opažam, da me učenci tako bolj sprejmejo, se mi približajo, kot pa če bi s svojim videzom delovala vzvišeno.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Zagotovo na soncu, v lepoti narave, miru hribov in gora. Hrani me vse, kar mi daje nasmeh, občutke sprejetosti, slišanosti, pa tudi medsebojne iskrenosti in pris(o)tnosti v točno tistem trenutku. Vse odgovore slej ko prej najdem v sebi, svojih občutkih, če si le iskreno prisluhnem. Če pa bi trenutni časi dopuščali, bi z veseljem tudi zaplesala, saj tudi to že komaj čakam. 😊
5. Ste odlična pevka, v preteklosti ste peli v več ansamblih in poučevali petje. Zakaj se vam zdi pomembno razvijati ta talent? Kaj ta talent pomeni vam?
Hvala za kompliment. 😊 Vsak talent, v katerem se človek res najde, je treba razvijati, iskati poti za rast, v čemer smo dobri in s čimer razveseljujemo druge.
Jaz sem se s petjem v ansamblih ukvarjala 12 let. Pa vendar sem začutila, da se moram tudi malo “odpočiti” od celonočnega prepevanja, nato še jutranje vožnje do nevest in drugih strank in nato do naslednjega nastopa, ter da sem pripravljena svoj “vlak” malo ustaviti in ga pripraviti še za kaj drugega. K temu je veliko pripomogla še korona.
Petje je in bo velik del mene in z veseljem se odzovem na kako projektno, koncertno ponudbo ali daljše nadomeščanje porodniških staležev. Nikoli pa ne vemo, kaj prinese življenje.
6. Ste tudi učiteljica otrok s posebnimi potrebami. Kaj je bilo tisto, kar vas je privabilo k temu delu? Katere lastnosti mora imeti učitelj otrok s posebnimi potrebami?
Sem ženska, ki se veseli izzivov. Kot dijakinja in študentka sem poprijela za veliko različnih del, vedno pa sem bila “močna” pri delu z ljudmi. Zase pravim, da srce nosim na dlani, želim pomagati, sem zelo odprta in iskrena, rada prisluhnem človeku. Všeč mi je individualno delo, kjer spoznam učenca, njegove želje, močna in šibka področja ter črpam iz njegovih zanimanj, ciljev.
Ob tem sem lahko zelo ustvarjalna, iznajdljiva, včasih pa se tudi iz improvizacije veliko naredi na samem odnosu z učencem, ki pa je zame najpomembnejši. Ker sem bila toliko let pevka, tako še vedno vzdržujem tudi moje glasilke in jih precej manj obremenjujem kot pri delu s skupino otrok. Učitelj otrok s posebnimi potrebami mora biti predvsem srčen, dostopen, iskren, ustvarjalen, iznajdljiv, zabaven, dober organizator in ne preveč “zatežen”. 😊
7. Kateri so največji izzivi pri poučevanju teh otrok?
Pri učencih v višjih razredih se čedalje bolj soočam s težavami z učno motivacijo, občutkom nesmiselnosti učenja določenih tematik (ker so tudi učni načrti prenatrpani in cilji včasih nesmiselni zanje), z depresijo ob pomanjkanju družbe in neobiskovanju interesnih dejavnosti, pomanjkanjem domače podpore in posledično samozavesti, samozaupanja.
Na vse načine se trudim, da učenci ne bi bili samo številke, “ta in ta brat/sestra iz te in te družine”, temveč da bi našla v njih njihovo lastno iskro, na kateri je moč graditi njihove sanje.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Morda bi izpostavila ponovno selitev v domači kraj k domačim, kjer sem si nato uredila lastno bivališče, si našla novo službo, po nekaj letih začela življenje “na novo”, z mnogimi padci in slabimi odločitvami, za katere sem si odpustila šele čez nekaj let.
V zadnjih nekaj letih pa sem hvaležna, da sem se s pomočjo določenih oseb zopet posvetila sebi, našla nove strasti in mir v naravi, športu, predvsem pa si dala novo priložnost za razdajanje ljubezni, dobrih vrednot, skrbi in upanja v drugačno, polnejše življenje vsem, ki so mi v zadnjih letih pomenili največ.
Naučila sem se, da vsak človek pride v naše življenje z določenim namenom in za vsakega sem iskreno hvaležna, tudi če izkušnja z njim včasih boli. Nekateri ljudje pridejo za kratek čas, drugi za dlje časa; nekaterim ti kaj daš, jih naučiš, spremeniš, ali pa obratno. Nekateri pridejo tudi za to, da se naučiš ceniti, spoštovati sebe in si postaviti meje. Tudi svoje učence ne jemljem kot samoumevne in naključne – ob vsakem se vprašam, kaj se moram jaz naučiti od njega, da je bil ravno on poslan v moje življenje.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Vse se zgodi z namenom in vse bo sčasoma v redu.”
10. Biti ženska je lepo, ker …
Smo ustvarjene, da smo in da razdajamo ljubezen, skrb, nežnost, barvitost, sprejemanje, vse in edino, kar nas bo ločilo od robotske, sive in včasih hladnokrvne okolice. Neverjetno je, kako smo močne, čudovite, včasih neverjetno zakomplicirane, trmaste in zoprne (še same sebi), a še vedno večinoma ego puščamo za sabo, se povezujemo, si pomagamo, ljubimo in držimo “tri vogale” pri hiši, ko so moški že v svoji “jami”. 😊
