Nekega dne se bodo naši otroci odločili vzeti življenje v svoje roke, a do takrat si želimo, da bi se z nami dobro počutili in bi skupaj lepo živeli. Poglejmo si tri stvari, ki jih resnično motijo – zlasti v puberteti – in se jim je bolje izogniti, če si želimo, da ostanejo zadovoljni in ne naveličani tega, kako z njimi ravnamo.
1Ko vam zaupajo svoje skrbi in vam nekaj povedo, nikar ne mislite, da imate pravico to širiti naprej brez njihovega privoljenja.
Zaupanje je eden najpomembnejših branikov v odnosu z otroki. Če so si vam že upali nekaj povedati, je najbolje to informacijo skrbno ohraniti zase, kot bi šlo za skrivnost, vredno spovedne molčečnosti.
Če bi se vam zgodilo, da bi to širili naprej za njihovim hrbtom, ne da bi oni to vedeli, je to kot izdaja. Ko bodo za to izvedeli, ste lahko prepričani, da bodo naslednjič dvakrat premislili, ali bi vam kaj povedali ali ne. Na ta način se izgublja zaupanje, ki je za dober odnos izjemno pomembno.
2Ne izražajte svojega mnenja, če vas zanj ne prosijo.
Veliko staršev namreč čuti veliko odgovornost in dolžnost, da povedo svoje mnenje vsakokrat, kadar se jim zdi to potrebno.
Slabo pri tem je, da se to običajno zgodi pogosteje, kot je v resnici potrebno. Mladi to občutijo kot slabo pridigo, za katero niso prosili, in jim je največkrat neprijetna. Otroci začutijo, da so sodbe in ocene staršev v njihovih odnosih z njimi prepogoste.
Pogovor z otroki ni priložnost, da jim ves čas dajemo nauke, temveč je to priložnost, da se čutijo sprejeti in slišani, da jih imamo radi in jih želimo razumeti.
Če ni pravi trenutek za nauk ali pridigo, potem bo vsakršno moraliziranje slabo sprejeto in otrokom se bo zdelo, da je pogovor s starši le nova priložnost za grajo, kreg ali jezo. Tako izgubimo priložnost za prijeten pogovor med osebami, ki se imajo rade in si zaupajo.
3Poskusite spoštovati zasebni prostor svojih otrok.
To preprosto pomeni, da ne stikate in ne preiskujete, kaj počnejo ali so ravnokar počeli. Veliko mladih beži pred ljudmi, ki jih sprašujejo po osebnih in intimnih stvareh.
Nekateri starši so tako zelo radovedni, da želijo o svojih otrocih vedeti prav vse in prekoračijo vse mere zasebnosti z argumentom, da imajo kot starši o otrocih pravico vedeti vse, kar želijo.
Na nekaterih področjih in z vidika morale, ki zadevajo dobrobit osebe in družine, je seveda pametno, da so starši o tem seznanjeni. Vendar je treba pri tem paziti, da to počnemo spoštljivo in pazljivo, da ne bi užalili ali ranili njihovega dostojanstva in samopodobe.
Nenehni komentarji in zalezujoča vprašanja lahko dajo občutek nadlegovanja, kar vzbudi veliko neprijetnih občutkov. Posledica tega je zgolj, da se otroci umaknejo od staršev in svoje “skrivnosti” ohranijo zase ter se celo zatekajo k lažem.
Nekateri starši so sposobni poiskati otrokove tesne prijatelje, da bi od njih pridobili določene informacije, ne da bi oni za to vedeli. Ko otroci to izvejo, nastane velik škandal, ki močno načne odnos med starši in otroki.
Te tri teme nam lahko pomagajo premišljevati o tem, kako smo doslej postopali v odnosu do naših otrok, kar nam lahko pomaga, da izboljšamo svoj odnos in morda prebrodimo določene čeri v naših družinskih odnosih. Najbolj pa je vredno, da smo pri vzgoji dosledni in vztrajni ter z ljubeznijo in spoštovanjem dosežemo lepo sožitje v družini.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
