Veronika Plestenjak je ženska, ki ne mara receptov. Nič nima proti kuharskim, ne mara pa “receptov za življenje” in nasvetov. Teh ni delila niti kot voditeljica e-priprave na zakon pri Zavodu Iskreni ali kot voditeljica delavnic o spolni vzgoji za starše. Je pa v svojem prvem intervjuju z veseljem in iskrenostjo delila svoje izkušnje žene in matere petih deklic.
To sicer ni bil njen načrtovan “poklic”. Kot profesionalna violistka, ki je šest let igrala v orkestru mariborske Opere in nato ustanovila ter vodila glasbeno šolo, si je namreč malo drugače predstavljala svojo kariero.
A za nič na svetu ne bi spremenila življenja. Pravi, da si niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da “bo tako fajn”, in dnevno čuti hvaležnost za vse podarjeno. Čeprav seveda ni vse vedno idealno.
Z veseljem ste nekaj svojega časa podarili za najin pogovor. Obstaja čas za vas? Kaj vas napolni z energijo za vse družinske izzive?
To je kar izzivalno vprašanje. Ko so otroci majhni, so vedno prioriteta. Ni tega svetega časa zame. Vzamem si uro ali dve na teden, da grem na telovadbo, ali spomladi oziroma poleti na vrt. To mi ogromno pomeni.
Bolj, kot da se napolnim, potrebujem trenutke, da se izpraznim od vseh odnosov. Sem pa morala iti tudi skozi nek proces, da sem se naučila reči “ne”, “ne morem sedaj”, “ne zmorem”. In vidim, da otroci to že počasi razumejo.
Ste si kdaj predstavljali, da boste mama petih deklic?
Če bi nama nekdo pred 10 leti rekel, da bova imela pet otrok, bi rekla, da ni šans, saj nimamo dovolj velikega avta (smeh). Sedaj smo pa že tri avte zamenjali zaradi otrok. Vsakič smo kupili premajhnega. Ta odločitev za veliko družino torej ni bila odločitev.
Po tihem, intuitivno sem sicer vedno sanjala, da bom imela veliko otrok, ker tudi sama prihajam iz velike družine. Ko pa pride resničnost, spoznaš, da to seveda ni sama romantika. Ne gre toliko za logistiko. No, pri moških morda (smeh).
Mož je pri vsaki nosečnosti najprej razmišljal, kje bo otrok spal, kje bodo njegovi čevlji, kakšen avto bomo imeli … Pri meni je to bolj čustveno, odnosno. Ko so punce večje, je to dogajanje še bolj dinamično in tudi naporno. Otroci pač niso ubogljivi po naravi.
Vaša družina se torej verjetno ne ujema s podobo, ki ste jo imeli o družinskem življenju?
Seveda ne, ni vse fino in fajn. Med drugim sem imela tudi dva spontana splava. Prvi nama je, kljub temu da je bil prvi otroček, ki sva ga izgubila, dal upanje, da lahko zanosiva. Drugega, ki je prišel po tretjem otroku, pa sva težje predelala. Veš namreč, kaj se razvije, da je to ta otrok, ki ga ne boš imel in ga ne boš objel in je bilo še toliko težje.
Pri peti nosečnosti pa sem bila v drugačni stiski in sem se kar razjokala. Mislila sem, da ne zmorem več. Že teh devet mesecev nosečnosti, ki bi morali biti po vseh pričakovanjih čudoviti, je lahko v resnici zelo napornih. Pozno sem namreč imela otroke in to se zelo pozna.
Potem se nam je tudi pri porodu zgodil hud zaplet in je bilo vprašanje minut, da so naju obe rešili. To mi je dalo misliti. Ves čas sem namreč sanjala o porodu doma, prepričana, da si pri petem otroku to upam. Mož, ki je zdravnik in “ziheraš”, pa je na srečo vztrajal pri odhodu v bolnišnico, sicer bi obe umrli.
Sedaj, ko gledam nazaj, se mi zdi to razmišljanje zelo neodgovorno. To je bila šola v ponižnosti, da gotovo kdo ve več od mene in da se določenih stvari ne da predvideti. Zaradi določenega posega, ki so ga morali izvesti, sem bila potem tudi en mesec na berglah. Otroka sem lahko samo dojila, mož pa je delal vse ostalo in skrbel za ostale štiri punce, tako da je bilo kar pestro. (smeh)
Je bila velika družina tudi povod za delavnice o spolni vzgoji, ki ste jih vodiliin na katerih ste učili, na kakšen način z otroki spregovoriti o telesnosti, plodnosti, spolnosti, pornografiji? Kaj starše najbolj muči?
Veliko stvari je povezanih z našim odnosom do telesa in spolnosti. Tudi pozneje v odraslem življenju, zato me ta tema zelo zanima. Pri večini staršev moje generacije je največji problem, da od svojih staršev nismo dobili sproščenega odnosa do telesa. Seveda ne vsi, večina pa. Seveda ga nismo mogli dobiti, ker ga tudi naši starši niso imeli.
Vzgajani smo bili v to, česa ne smeš, kaj je narobe, grdo. Ne pa v to, da je naše telo čudovito in da so vsi procesi, ki se dogajajo v njem, zelo dobro nastavljeni in v osnovi dobri ter lepi. Naučiti se moramo, da sta telesnost in spolnost lepi stvari. Če jih kot take vidimo in obravnavamo in kot take damo otroku, bo to lepoto otrok znal ohranjati in varovati.
Če pa mi govorimo o tem, česa se je treba sramovati in spolnosti niti ne znamo poimenovati kot spolnost telesa, je to potem za otroka nekaj neoprijemljivega. Ne ve, kaj s tem početi, in potem res prihaja do zlorab sebe, težav s pornografijo in tako naprej. Če je otrok obdan z lepoto, se ga težje umaže.
Vaši otroci so verjetno deležni tudi lepote glasbe?
Glasba mi je zelo pri srcu. Zelo mi je všeč, ko se punce organizirajo in si ena vzame piskre, druga ukulele, tretja frulico in kar nekaj igrajo. Se mi zdi zelo fino, ker vem, kaj lahko zraste iz tega.
Želim si, da bi bila glasba otrokom predvsem v veselje, da bi v njej uživali. Nočem, da se to sprevrže v profesionalnost ali ambicioznost, ker če to postane iskanje ambicij staršev, potem je bolje kar zaključiti.
Z možem sta pri Zavodu Iskreni nekajkrat vodila e-pripravo na zakon. Malo za šalo, malo za res: imate recept za dober zakon?
Recept za zakon je še vedno tisti, ki ga je mož že malo klišejsko dajal na e-pripravi: pogovor, pogovor, pogovor. Čeprav se po letih zakona kakšen pogovor ponavlja, meni še vedno ogromno pomeni, da si stvari izrečemo, tudi če je že desetič isto.
Se mi zdi, da je to tudi za punce dober zgled, da kdaj vidijo konflikt. Seveda ne obračunavanja in pa da pogovor ostane na spoštljivem nivoju, ampak da vidijo, da se konflikt reši. Iz najinih primarnih družin imava oba izkušnjo, da se izogibamo konfliktom, kar se nama ne zdi v redu.
Mož je zelo dosleden in včasih kruto iskren, kar je lahko zelo naporno, ampak na dolgi rok je to dodana vrednost, da se stvari izrečejo. Že s tem se včasih na nek način rešijo, saj se lažje pogovoriš in si prideš naproti. Pa da na koncu vedno zmaga ena dobronamernost, to je pomembno.
Kaj je bilo tisto, kar vas je pri mladih parih, ki ste jih spremljali, najbolj nagovorilo za vajin odnos?
Ta priprava na zakon je bila za naju kot ene razpotegnjene duhovne vaje, ki so nama ogromno dale. Najbolj nama je šlo do živega opazovati pare na začetku, ko je polno vznemirjenja, pričakovanja. To naju je vrnilo v najin začetni čas, v spomine, kako je bilo res fino. A za nič na svetu ne bi spremenila življenja. Lahko rečem, da živim svoje sanje, še več.
Niti v najbolj divjih sanjah si ne bi predstavljala, da bo tako fajn. Materinstvo, starševstvo in družinsko življenje me tako napolnjujejo, da bi to privoščila vsaki ženski. Ne znam opisati, a dnevno čutim hvaležnost, za to, kar mi je dano.
Že to, da sva se našla, da se ujemava, da imava zdrave otroke, pa da jih imava pet – kar si takrat po začetnih težavah zanositve niti predstavljati nisva mogla. Vsak dan sem hvaležna za to.
