Kje je meja med pravo mero odločnosti in kako vemo, da smo že preveč nasilni?

Sodelavka mi pripoveduje, naj bom bolj odločna. Naj se zgledujem po njej. Ampak ona se mi bolj kot odločna zdi nasilna. Včasih me prav prizadene in se sprašujem, ali ona to sploh ve. Pravi mi, da se je treba boriti do konca, da se ne smeš predati. Sliši se lepo, a meni se zdi nesprejemljivo prizadevati si za nek cilj ne glede na žrtve in poškodbe, ki jih puščaš v odnosih.
Jana

Preberite še:“Edini jezik, ki sem ga poznal, je bilo nasilje”

Res je, ni sprejemljivo ali etično. Vendar tukaj verjetno že dolgo pred tem ni bilo nekaj etično, ko so se porušile neke razmejitve, kaj je prav in kaj ne. In če ta oseba nima uvida v to dinamiko in v lastna dejanja, lahko vstopa v odnose, kot vi ne bi mogli oz. bi se ob tem zelo slabo počutili.

Vendarle pa bi lahko nekdo tudi dejal, da ni problem v njej, ampak bolj v vas, da ste preobčutljivi. To bi držalo, če bi jo samo vi tako doživljali. Če pa jo več ljudi zaznava na podoben način, potem je velika verjetnost, da to govori o njej resnico.

Preberite še:Opremite otroka s temi tehnikami, da se bo znal braniti pred nasilneži

Če nekdo okrog sebe projicira neizprosnost ali grobost, potem je to v tej osebi lahko že iz otroštva, ker je morda nekdo bil tak do nje oz. je “preživela” samo, če je “stisnila zobe” in junaško vse prenesla. Razumljivo je, da se verjetno v takšnem okolju človek ne nauči zadostne empatije do sebe ali drugih, nauči pa se, da preživi samo, če je “odločen”.

Pogost način, kako se te osebe pomirjajo, ko pride do nepomirjenih čustev v njih, je, da ta občutja prenesejo v nekoga okrog sebe (nasilni oče v otroka). In seveda najdejo dovolj dobro utemeljitev, zakaj je bilo potrebno tako “odločno” ukrepanje.

Preberite še:Kako pomagati bližnjemu s težavami v razmerju

Če se ti ljudje podajo v ambiciozno ustvarjanje kariere, bodo pogosto morali priti do konca, do vrha, saj bodo le od tam lahko vse nadzirali, ker je – namesto odnosa – zdaj zanje edini vir varnosti nadzor. Ob njih se bodo ljudje najverjetneje počutili utesnjeno in nesproščeno, tako kot so se ti posamezniki najbrž sami počutili kot otroci.

Ta tip ljudi John Bradshaw imenuje “psihopati” (gr. psyche, pathos) in to slikovito razloži s prekinitvijo povezave med psycho in pathosom – med mišljenjem in čutenjem. Če ne čutijo ne drugih ne tega, kakšno bolečino jim povzročajo, potem lahko na kognitivni in vedenjski ravni sprejemajo odločitve, ki jih drugi, narcisistično manj ranjeni posamezniki, ne bi mogli.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Preberite še:“Samo v povezani družini lahko doživiš trenutke, ki ti dajo potrditev, da si prav vzgajal”

Preberite še:Spreobrnjenje nekdanjega satanista: “Ob krstu sem se prvič v življenju počutil izpolnjenega”

Preberite še:Misli Disneyjevih junakov, ki nikakor ne veljajo le v svetu risank