V Sloveniji se osmega februarja spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav Prešeren dandanes ni poznan kot pretirano pobožen ali veren človek, pa je velik del njegovega pesniškega ustvarjanja povezan ravno s Cerkvijo, vendar na prav poseben način.
France Prešeren je v enem od sonetov takole zapisal:
Bil vel’ki teden je; v saboto sveto,
ko vabi molit božji grob Kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sim, Ljubljana!
v Ternovo, tje sem uro šel deseto.
Čeprav si strokovnjaki med seboj niso enotni, pa iz kitice soneta vidimo, da naj bi se France Prešeren zaljubil v Primičevo Julijo na samo veliko soboto, po nekaterih podatkih leta 1833.
Velika sobota
Pred liturgično prenovo drugega vatikanskega koncila so bili v navadi različni običaji in tudi samo bogoslužje se je obhajalo nekoliko drugače. Po starodavnem izročilu so velikonočno vigilijo obhajali na veliko soboto zjutraj, kakor tudi vse druge obrede.
Šele s papežem Pijem XII. leta 1950 je bilo obhajanje vigilije premaknjeno na večer velike sobote, po sončnem zahodu. Tako je v veljavi tudi danes, ko Cerkev mašo velikonočne vigilije obhaja po sončnem zahodu velike sobote in pred sončnim vzhodom na nedeljsko jutro.
Drugi običaj pa je bilo obiskovanje grobov. Na veliki četrtek duhovnik ob koncu večerne maše Najsvetejše prenese v t. i. ječo, kjer ostane vse do velikonočne vigilije, ko Najsvetejše znova postavi v tabernakelj. Tako npr. tudi sv. Janez Bosko v svojih spisih opisuje, kako so s fanti hodili po torinskih cerkvah in občudovali bogato okrašen božji grob.
Prešeren in Julija
Prešeren svoje znamenito srečanje z Julijo tako postavlja v jutro velike sobote, a ni povsem jasno, ali naj bi se to srečanje zgodilo pri obisku božjega groba ali pa pri velikonočni vigiliji. Čeprav Prešeren govori o božjem grobu, ne pa tudi o uri, je težje z gotovostjo trditi, ali je dejansko šlo za obisk cerkve ali za velikonočno vigilijo.
Glede na to, da Prešeren ni poznan kot pretirano pobožen človek, bi se lahko nagnili k tradicionalnemu obisku cerkve. Vsekakor pa Prešeren novo luč velikonočnega jutra povezuje s svojo nesojeno izvoljenko Julijo, ki je postala veliki navdih njegovih mnogih pesmi po tem srečanju v trnovski cerkvi.
Nova luč
Kakorkoli že, Julija je v Prešernu prebudila navdih, ki je Slovencem dal mnogo čudovitih pesmi. Te so ga postavile na prvo mesto med slovenskimi poeti, kar je Prešeren okronal z veličastnim Sonetnim vencem.
Tako bi lahko rekli, da se na veliko soboto ni rodila le nova luč velike noči, ampak tudi nov zagon našega največjega pesnika Prešerna.
