Razmišljal je o evtanaziji, zdaj pa se odpravlja po medaljo na paraolimpijske igre v Pekingu

Victor González je imel leta 2015 hudo nesrečo, ki mu je spremenila življenje. Med deskanjem je zadel v goro snega. Padel je na glavo in si zlomil dve vratni vretenci. Ni se mogel več premikati.

Pripeljali so ga v bolnišnico, kjer so ga zdravniki takoj sprejeli v operacijsko sobo. Zanj niso imeli dobre novice: povedali so mu, da ima kvadriplegijo.

Preberite še:Duhovnik tetraplegik, ki je kljub invalidnosti ljubil svoje življenje

González se je zlomil in ni mogel sprejeti dejstva, da bo odvisen od drugih ljudi. “Nič nisem mogel narediti,” pravi. Razmišljal je o evtanaziji, ni želel biti v breme svojcem. “Želel sem umreti, da ne bi bil v breme svoji družini. Bil sem prepričan, da želim umreti. Na srečo sem še vedno živ in uživam,” pravi.

Deskanje je bilo zanj življenje, vodil je šolo deskanja. Po nesreči, v kateri si je zlomil dve vretenci in izgubil 30 odstotkov čutnih in motoričnih sposobnosti, preprosto ni videl več prihodnosti.

Preberite še:“Veliki in majhni čudeži se pri našem delu dogajajo vsak dan”

“Nisem želel preživeti preostanka življenja v postelji, brez sposobnosti premakniti mišic, govoriti, in pogojevati življenje moje družine,” pravi.

Misel na evtanazijo ni bila enodnevna muha, vendar jo je premagal še v bolnišnici, kjer je nekega dne mami obljubil, da bo nekega dne še nastopil na olimpijskih igrah.

Moč volje in odločnost sta mu pomagala pridobiti nazaj nekaj mobilnosti. Sprejel je svojo novo situacijo in se odločil, da se bo poskušal boriti za svoje sanje.

Preberite še:Prva voditeljica skavtov na invalidskem vozičku: “Čeprav smo na štirih kolesih, nismo nič manj skavti”

Rehabilitacije v bolnišnici, obiske pri fizioterapevtih je spremljal z besedami, ki jih ima še vedno v mislih: “Ne poskušaj, naredi.” Deskanje na snegu, ki mu je pred tem skoraj vzelo življenje, je v tistem trenutku postalo njegova motivacija.

“Sprva nisem mogel premikati ničesar od vratu navzdol, 20 dni po operaciji pa sem začel premikati palec na nogi. Začetki so bili zelo težki. (…) Zelo pomembna sta odnos, s katerim se spopadete s poškodbo, in okolje, v katerem ste. Imel sem srečo, da so moji prijatelji in družina zame naredili vse in še več,” poudarja González. Šport je Victorju omogočil, da je pozabil na nesrečo in trpljenje.

Preberite še:“Bogu se vsak dan zahvalim za ženo, hčerko in za to, da mi gre odlično”

González je nastopil že na zimskih paraolimpijskih igrah leta 2018. Takrat je dejal, da upa, da bodo tudi drugi, ki so doživeli podobne nesreče, videli, da lahko napredujejo skozi šport.

Deskar bo edini španski udeleženec na zimskih paraolimpijskih igrah, ki bodo potekale v Pekingu od 4. do 13. marca.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Preberite še:Diagnoza ji je postavila življenje na glavo en dan pred 10. rojstnim dnem

Preberite še:Česa bi rada naučila svoje najstnike

Preberite še:5 pasti dela od doma