Sestra Elżbieta Waligóra je vneto molila k svetemu Jožefu za dobrega moža in kopico otrok. Jožef jo je slišal, vendar ji je odgovoril na svojevrsten način.
Kljub gorečim molitvam princ na belem konju k vam ni prišel.
Tri leta sem molila za dobrega zakonca. Druga dekleta, ki so prosila za dobre može, so bile uslišane in vse so se znašle pred oltarjem. Molitev za dobrega moža je bila zamisel moje sestre Joanne, češ, da je sv. Jožef zavetnik srečnih družin. Z veseljem sem molila v ta namen, toda nikogar nisem spoznala. Z avtom, kaj šele na konju, ni prišel noben princ. (smeh) Postajala sem nestrpna, nisem razmišljala o drugačni poti. Videla sem se v vlogi žene in matere.
Ker sem tako vneto molila za svojega moža, sem se udeležila duhovnih vaj pri sestrah elizabetinkah v Vroclavu. Po treh dneh pri njih sem že vedela, da sem bom vrnila. Sveti Jožef je v pogovoru z Bogom že skoval načrt za moje življenje. On vidi s srcem in gleda veliko dlje kot mi. Zelo dobro je vedel, kaj potrebujem za življenje. V tem času čakanja in molitev me je pripravil na redovniško službo. Moj poklic se je rodil iz čuta za skupnost. Sodelovala sem na romanjih, bila sem mentorica na poletnih taborih, kjer sem skrbela za pet invalidnih otrok. Nekateri so me videli kot sestro, še preden sem sama karkoli videla.
Druga dekleta, ki so prosila sv. Jožefa, so si našla dobre zakonce.
Ko sem že bila v redu, so se pojavili trenutki, ko sem se vprašala: kaj pa družina, otroci? Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo dobro, da so se mi v srcu porajala taka vprašanja. Sem ženska, imam občutke, čustva. So težki in veseli trenutki, a vem, da me vodi Božji načrt, ne moj.
Je sv. Jožef učinkovit priprošnjik?
Zelo! Sploh se ne spomnim, za koliko namenov sem se mu že priporočila, ampak eden je bil še posebej mega!
Potrebovale smo denar za gorivo. Neka sestra mi je rekla: “Pojdi, govori z Jožefom.” Šla sem do kapelice in se postavila pred njegov kip. Pojasnila sem mu, da grem kmalu v Čenstohovo (poljsko romarsko središče) k njegovi ženi Mariji in da nimam veliko časa za pogovor. Rekla sem mu, da potrebujem toliko in toliko denarja za gorivo in da mora nekaj storiti glede tega. Zvečer je v samostan prišel moški iz Nemčije in nam pustil ovojnico s točnim zneskom, ki nam je manjkal.
Sv. Jožefa mučim z nenehnimi molitvami – v dobrem smislu, seveda! Zapisujem si namene ljudi in jih polagam pred njega.
Pravite, da vam Jezus pripravi koreografijo dneva. Kako to razumeti?
S tem, ko živim na poti vere in sledim svojemu poklicu, se učim ljubiti Boga in človeka. V odnosu z njim si polnim notranje baterije. Tudi jaz sem človek, sem šibka, grešna, priznam svojo nemoč, a se vedno znova vračam v varno Božje naročje. In njegova ljubezen se nikoli ne spremeni. Vsak dan mi daje drugačno koreografijo dneva, da lahko vsakič vidim njegovo dobro, ga lahko znova odkrijem in delim z drugimi ljudmi.
Že pet let soustvarjate restavracijo za brezdomce.
Sodelujem s prostovoljci, ki nama pomagajo pri delu, in vidim, kako pomembno je, da se brezdomcem izkaže ljubezen in zanimanje. Mislim si, da sama skleda juhe ni tako pomembna kot to, da jih pogreješ z ljubeznijo. Povrnejo nam s hvaležnostjo, z dobro besedo. Pogosto se ob takih trenutkih spomnim na Mati Terezijo iz Kalkute, ki mi je zelo ljuba.
Zakaj?
Ni ji bilo mar, ali je kdo umazan ali smrdi. Poudarila je, da Bog živi v drugi osebi. Življenjske tragedije včasih vodijo v krizo brezdomstva. Obstajajo situacije, ko se ljudje zatečejo k alkoholu ali drugim drogam, izgubijo samozavest, ne morejo vstati.
“Spreminjajo ne samo sebe, ampak tudi mene,” tako pravite o njih. Katera zgodba se vas je v zadnjem času najbolj dotaknila?
Nekoč so se me dotaknile besede nekega brezdomca. Prišel je k nam in rekel: “Draga sestra, izgubil sem družino, dom, službo, moji starši so mrtvi, moji bratje in sestre so mrtvi. Nimam nikogar na svetu. Pijem, da pozabim, kako življenje boli. Bil je celo trezen, ko je govoril z mano. Potem ni prišel. Izkazalo se je, da je prosil Boga, naj mu pomaga, da si spet opomore. Vstal je, našel službo, nehal piti. Treba jih je videti kot ljudi.
Vzor vam je tudi sveta družina.
Neki duhovnik mi je nekoč rekel, da je treba z njimi sodelovati, se spoprijateljiti. Marija in Jožef nista vprašala, zakaj. Na Božji klic sta se odzvala z zaupanjem. S svojim klicem vsak dan odgovarjam Bogu na ta klic: “Hodi za menoj.” Služim drugi osebi in mu poskušam biti sestra!
Sveta družina me uči vere, upanja, ljubezni, svetosti, v meni gradi čisto srce in mi vsak dan kaže pot v nebesa.
In kako se naučiti takšne svetosti in zaupanja v Boga v vsakdanjem življenju?
Dati mu vse, se priprositi Mariji in moliti rožni venec – to je molitev, ki dela čudeže!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.
