Za duhovništvo se je Igor Jereb odločil, ker je čutil, da ga Bog vabi na to pot poslanstva, ki si ga je najbolj konkretno predstavljal v župniji. “To je delo, ki od tebe zahteva precej iznajdljivosti in prilagajanja. Pa tudi ljudje so različni in imajo različna pričakovanja,” ugotavlja po 12 letih delovanja v Žireh, kjer je vodil tudi zasebni vrtec, petih letih v župniji Vrh Sv. Trije Kralji ter skoraj petih letih v župniji Besnica, kjer deluje še zdaj.
Drugi zelo zanimiv vidik Igorjevega poklica pa je vodenje policijskega vikariata oziroma duhovne oskrbe v policiji. Predvsem o poslanstvu in prigodah tam je tekla beseda v Moških skrivnostih.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ob sprejemu poslanstva v policiji nisem želel opustiti dela v župniji. Rekel sem si, da če bo mogoče opravljati obe poslanstvi, potem prav, če ne, pa bom delo v policiji opustil in deloval naprej samo v župniji. Petletni mandat v policiji se bo iztekel leta 2023.
Usklajevanje dela v župniji in policiji je včasih kar zapleteno, a se v večini primerov da tudi zaradi dobrohotnega razumevanja g. nadškofa Stanislava Zoreta, ki se je strinjal, da imam lahko na razpolago dva duhovnika, ki mi pomagata pri delu v župniji z maševanjem in poučevanjem dveh ur verouka.
Po potrebi pa priskočita na pomoč tudi v izjemnih primerih. Poleg tega pa pridni sodelavci in sodelavke v župniji ter katehistinje naredijo veliko dobrega in konkretnega. Župnija je namreč lahko skupnost le ob sodelovanju njenih članov in članic in ob njihovi razpoložljivosti.
Prijetne dolžnosti vsakdanjika me razveseljujejo in tudi napolnjujejo, manj prijetne pa se učim vedno znova sprejemati in jih iz ljubezni do Boga, ljudi in življenja opravljam.
Na katerih področjih še posebej čutite, da je vaša pomoč uslužbencem policije potrebna?
Ob osebnih pogovorih pride do izraza njihova osebnost, lastnosti, tudi težave in bolečine, zato se mi zdi najpomembnejše, da skupaj s sodelavcema Jonom Janezom Venetom in Mirkom Klobučarjem, ki skupaj z menoj (onadva od maja 2021) delujeta v duhovni oskrbi, pristopamo do njih čim bolj osebno in spoštljivo. Ko oni začutijo, da jih spoštuješ in sprejemaš ter da ohranjaš “pri sebi”, kar nam zaupajo, so hvaležni in zadovoljni.
Prek njih pa gre potem glas tudi do drugih sodelavcev in sodelavk. Seveda pa imamo tudi širše predstavitve, kjer posredujemo vedenje o našem poslanstvu ter jih vabimo k odločitvi za uporabo naše ponudbe. Sodelujemo pa tudi pri dejavnostih, ki jih opravljajo policisti, z namenom, da vanje dodamo spodbude k potrebni človečnosti in jih nadgradimo z nekaterimi spodbudami ter nasveti.
Kako sodelujete s tistimi, ki niso verni, so drugih ver ali pa so oddaljeni? Tudi oni prihajajo na pogovor k vam?
V policiji smo na voljo za vse policiste in policistke, verne in neverne oziroma drugače verne. Lepa srečanja so bila tudi z nevernimi in oddaljenimi ob predpostavki vzajemnega spoštovanja. Še vedno ohranjam stike z mnogimi od njih.
Policisti so pogosto soočeni z zasramovanjem in nasiljem, čeprav je njihova osnovna naloga varovanje ljudi in tudi premoženja, ohranjanje reda. Po drugi strani jih pokličemo, če malo banaliziram, takoj, ko nam nekdo oplazi avto. Pogosto so tudi priročna politična tema. Kako se soočajo z vsemi temi pritiski, včasih tudi grožnjami?
Soočanje s pritiski ni enostavno. To vemo že iz osebnega življenja. Ko pa pride do njih ali znotraj enote ali pa ob opravljanju dela, pa je tudi težko. Policisti so tudi ljudje, ki imajo družine, otroke, osebne težave, ki so kdaj slabe volje …
Tudi oni si želijo živeti izpolnjeno. Izbrali pa so si poklic, ki je namenjen varovanju reda in miru, ljudi in premoženja, institucij države … Pomembno se mi zdi, da bi se morali državljani bolj zavedati, da policisti delujejo v okviru zakonov in v njihovo korist, ter bi jim bili za to lahko bolj hvaležni.
Ko nekoga doleti neka težava, hoče, da mu vsi služijo in rešujejo njegovo težavo. Takrat morajo biti vsi tam, tudi npr. policisti, ko pa ničesar ne potrebuje, pa pozabi na prejšnja dejanja dobrote in morda celo vidi nekatere institucije ter njihove uslužbence kot nepotrebne. Izrabljanje policije za potrebe politike pa se mi zdi zavrženo dejanje.
Moške skrivnosti
Kako je mogoče na prestopnika, tudi ko gre za hujša kazniva dejanja, pogledati kot na Božjega otroka, ki ga ima Jezus prav tako rad in mu odpušča?
Policisti morajo najprej opraviti svoje delo in zagotoviti javni red in mir, potem pa naj se na človeka, ki prekrši zakon, pogleda tudi skozi oči vernega človeka, ki verjame, da je vsak Božji otrok. Seveda pa lahko že pri samem postopku policist postopa manj ali pa bolj spoštljivo v okviru danih okoliščin.
Lahko delite kak zabaven dogodek iz obdobja, odkar ste policijski vikar?
Zabavnih dogodkov je bilo kar nekaj, pa tudi kakšen manj zabaven je bil vmes. Pomembno je, da se znamo pošaliti tudi iz sebe ter da sprejmemo opazke, ki pogosto izhajajo iz preteklosti in ne določajo nujno tistega, ki jih izreka.
“A vsi trije ste VĺKARJI?” Nismo vsi, samo eden je … Pa nikogar ne vikam, saj nisem VĺKAR ampak VIKAR. 🙂
Odgovorni za notranjo varnost me je prosil, naj mu pojasnim, kje pravzaprav jaz delam. In sem mu odgovoril, da delam dopoldne na policiji, popoldne pa doma “fušam”. Pa nič ni v neskladju s pravili, saj je Cerkev ločena od države. Smeh ni izostal.
Po dogodku v spomin na ponesrečene na Okrešlju se je nekje na Facebooku pojavil zapis s sliko, na kateri sem v policijski uniformi z dežnikom brez pokrivala: “Okrešelj, zavetišče GRS, neobičajni policist z dežnikom. Včasih so rekli miličar, ne nosi marele, saj nisi župnik. Ampak ni naključje, tale z marelo je menda res policijski duhovnik. J***ga, včasih tega ni bilo.” (Zajem zaslona objave je v galeriji).
Predupokojitvena delavnica na Postaji prometne policije Koper. Policist pred upokojitvijo: “Kaj, ironija, a ti si fajmošter?! Včasih je bilo vse prepovedano, danes te pa oni (vodstvo) sami pripeljejo.”
Kateri dogodki ali osebe so vas v tem času še posebej ganili, se vas dotaknili?
Ko sem prisoten ob pogrebih oz. na pogovorih s svojci pred pogrebom (na župniji ali pa znotraj policije), me vedno ganeta žalost in hkrati spoznanje nemoči, katerima sem priča.
Kje in v katerih okoliščinah ste imeli mašo na najbolj nenavadnem kraju?
Sveto mašo na najbolj nenavadnem kraju sem imel pri skavtih, in sicer na splavu sredi jezera. Splav so pripravili skavti sami. Me je bilo kar strah, ali bo zdržal nad vodo. Drugače pa je sveta maša lepo doživeta tudi v hribih, ko mašuješ npr. na skali ali pa na štoru.
“Duhovništvo me izpolnjuje, ker …”
… se tako lahko najbolj darujem ljudem. Svojim faranom sem na župnijski internetni strani zapisal: “Duhovnik sem postal zaradi Boga, ki me je poklical, in zaradi ljudi, ki potrebujejo glasnike Božje ljubezni. Trudim se po svojih najboljših močeh delovati po svoji vesti in po Božjem evangeliju. Moje novomašno geslo je: ‘Vsem sem postal vse.’ (Prim 1 Kor 9, 22). Nadaljevanje svetopisemske vrstice pa se glasi: ‘da bi jih nekaj zagotovo rešil’. Upam, da bo moj zgled koga prepričal.”
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Po mojem mnenju stereotipi in miti ne rešujejo vsakodnevnih težav. Rešujeta jih pa pogovor in napor za sprejemanje vsakega človeka v vsej njegovi različnosti. Za to si precej prizadevam in uspehi v tej smeri zato so.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Rad preberem dobro knjigo. Pred kratkim sem končal branje Golobovega Virusa. Rad grem enkrat letno na daljše potovanje spoznavat svet (koronačas je to moje veselje omejil), rad pa se tudi zapeljem s trikolesnim skuterjem znamke Piaggio MP3 500.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Kronično primanjkuje spoštovanja med ljudmi, sprejemanja različnosti ter veselja nad vsakim dnem, ki ga človek doživi. Vsem bi nam bilo lažje, če bi bilo omenjenega več.
