Petra in Jernej Vernik sta Slovenca, ki sta si pred 16 leti zaradi službe ustvarila dom v Bruslju. Petra je asistentka na direktoratu za konkurenčnost pri Evropski komisiji, Jernej pa zastopa podjetje Air Products v dialogu z evropskimi institucijami in vladami držav članic.
Sta starša treh otrok, 15-letnega Joba, 13-letne Hane in 6-letne Elize. Radi so v naravi in se športno udejstvujejo, precejšen del leta kampirajo in veliko potujejo.
Petra in Jernej sta koordinatorja zakonske skupine, v kateri se združujejo slovenski zakonci v Bruslju in Luksemburgu. Poleg tega si redno vzameta čas zase. Petkove zmenke preživljata na sabljanju, kjer sta se tudi spoznala. Jernej, ki je v Bruslju tudi učitelj sabljanja, se ob tem pošali, da mu takrat Petra dovoli, da jo spet uči.
Par sta postala v zgodnjih najstniških letih. Kakšno je nadaljevanje vajine skupne zgodbe?
Petra: Spoznala sva se na sabljanju. Imela sem 12, Jernej pa 13 let. Poročila sva se leta 2006.
Jernej: Sabljanje je bilo najina povezovalna nit. Vsak dan sva imela trening, med vikendi pa tekme, tako da sva bila veliko časa skupaj. V najstniških letih sva veliko stvari odkrivala skupaj. Že zelo zgodaj sva zaradi sabljanja prepotovala velik del sveta, financirali so naju starši in številni dobrotniki.
Dom in družino sta si ustvarila v Bruslju, kamor sta se preselila zaradi službe. Česa se najbolj razveselite, ko se ob kakšni priložnosti vrnete v Slovenijo?
Petra: V Slovenijo se vračamo približno dva- do trikrat letno, ponavadi vedno za božič in poletne počitnice, včasih tudi za veliko noč. Najbolj se veselimo slovenske hrane. 🙂
Jernej: Petrini starši so že vse življenje gostinci, kar se nam pozna tudi okoli trebuha, ko pridemo nazaj. 🙂
Petra: Pa tudi zalagamo se še vedno s hrano, ko se vračamo v Bruselj. Z nami gre čokolino, paštete …
Jernej: Imeli smo že avtomobile različnih velikosti. Tudi ko smo imeli največjega, je bil avto vedno do vrha poln, tudi na strehi.
Petra: Tako peljemo kanček Slovenije tudi v Bruselj.
Jernej: Na ta način imajo otroci stik z družino v Sloveniji. Bodisi je to prek obiskov, digitalnih komunikacijskih orodij na dnevni ravni, pa tudi na način, da nas babice založijo z domačimi dobrotami, v katerih uživamo še nekaj tednov po povratku v Bruselj.
Otrok ne omejujeva pri ohranjanju stikov s sorodniki in lahko na družinskih pametnih napravah vedno komunicirajo s sorodniki. Temu praviva elektronsko sobivanje. Ravno pred dnevi sva šla za 20 minut teč in je bila najmlajša na telefonu z dedkom. Petra ji je rekla, da bo kar dedek pazil nanjo in tako je tudi bilo. 🙂 Sicer sta bila tudi najstnika doma.
V čem smo si Slovenci in Belgijci podobni in v čem različni?
Petra: Pri nas šola traja dlje časa. Eliza hodi zadnje leto v predšolski sistem in pride domov ob treh, pol štirih, starejša dva še malo pozneje, med pol peto in pol šesto. Največja razlika so dejavnosti. Vsak ima eno le eno obšolsko dejavnost. V bistvu si niti ne moreva privoščiti, da bi otroke do poznega večera vozila naokoli.
Poleg tega je razlika v sobivanju generacij. V Sloveniji živi skupaj nekaj generacij, tukaj tega ni.
Jernej: Stvari, ki so tu malce drugače urejene, vzamemo kot prednost. Imamo res izjemno srečo, da Petra dela pri Evropski komisiji in se lahko otroci šolajo v evropskih šolah. Zdi se mi, da jim to daje ogromno širino, saj imajo možnost druženja z vrstniki iz vseh kultur.
Druga stvar, ki se nama zdi zelo pomembna, je ta, da tako belgijski sistem kot evropske šole zelo spodbujajo versko vzgojo, duhovno izobrazbo. Verouk je obvezen predmet. Ob vpisu morajo starši opredeliti, katero versko vzgojo želijo za svoje otroke. Govorimo o celem šolskem procesu do 18. leta, ne pa do birme in potem konec.
Ko to skombinirava z DiŽem in zakonsko skupino, kjer se otroci družijo tudi z vrstniki, so potrjeni v tem, kar jim skušava dati doma. To je pomembna dodana vrednost, ki staršem pomaga v celodnevnem ritmu, ko zvečer poleg molitve morda kdaj zmanjka za dodatno versko vzgojo. Šola na tem področju naredi ogromno. Imeli smo primer, ko je Petrina mama zbolela za covidom in nas je resno skrbelo zanjo. Med šolskim veroukom so otroci skupaj molili za njeno ozdravitev.
Vsesplošno okolje pa se je zelo liberaliziralo po vzoru skandinavskih držav. Belgija je odkrito pribežališče istospolnih, dovoljeni so splav, evtanazija, poroke istospolnih. Če bi živeli v nekem splošnem okolju, bi bilo dosti težje. Zato poudarjava prednosti, ki nam jih šola in okolje ponujata.
V pogovoru za revijo DiŽ ste dejali, da je v multikulturnem okolju težko skrbeti za versko vzgojo v družini. Zakaj, kakšne razlike opažata? Kakšna je Cerkev v Bruslju?
Jernej: Več faktorjev je. Okolje je v tem oziru precej liberalno in neprijazno. Sam zase govori podatek, da je zadnjih 10 let v Bruslju najbolj pogosto ime Mohamed, ker je ogromno priseljencev iz islamskih držav. Po drugi strani pa je tu spet veliko Božje pomoči, da nam je Bog iz Stuttgarta v Bruselj poslal dr. Zvoneta Štrublja, ki je karizmatičen in povezovalen, združuje širšo slovensko skupnost. Imamo tedenske slovenske maše, pridiga je vedno takšna, da zaposli otroke z neko nalogo. Organizirani so družinski dnevi, kjer tudi Petra veliko pomaga. Dvakrat letno imamo družinski vikend. Trenutno smo sredi priprav na obhajilo in birmo.
Petra: Lani smo si po zaprtju/odprtju držav spet želeli potovati. Najbližja opcija je bila Francija. Za novembrske počitnice smo en teden z avtom potovali po Franciji, vrhunec pa je bil v Lurdu. Hana je po vrnitvi imela v šoli predstavitev o Lurdu in Bernardki.
Jernej: V veliko pomoč nama je tudi zakonska skupina z drugimi pari in njihovimi otroki. Srečamo se vsaka dva meseca. Dobimo ogromno potrditve in tudi olajšanj, ko vidiš, da imajo tudi drugi podobne izzive. Delamo po DiŽevem programu.
Kaj vama v trenutnem obdobju pri vzgoji predstavlja največji izziv?
Jernej: Izziv je predvsem to, da so po karakterju vsi zelo različni med seboj. Sin je bolj znanstvenik, šola mu je v zabavo. Starejša hči kot srednji otrok potrebuje več direktne pozornosti, nagrajevanja, je umetniški tip. Najmlajša pa je samovoljnica, v letih, ko želi doseči svoj prav. Seveda pa so izzivi tudi v tem, kjer vsi otroci skušajo prestavljati postavljene meje.
Petra: V tem okolju se mi zdi prav to največji izziv. V šoli so z otroki, ki dobijo vse, kar si zaželijo, pri nas pa to ni dopustno.
Jernej: Je pa zanimivo, da imajo naši otroci po počitnicah, ko se vrnejo v šolo in poročajo, kaj so počeli, dve strani spiska vsega, kar so videli in doživeli, medtem ko so njihovi sošolci ždeli doma, starši pa zanje niso imeli dovolj časa.
Petra: Če se le da, sva otrokom na voljo večino počitnic.
Jernej: Denar investiramo v doživetja, ne v materialne stvari. Seveda je treba otroke včasih tudi razvajati, ampak nama je bolj pomembno, da imamo vsako poletje neka doživetja, če se da to združiti s Slovenijo, z dedki in babicami, je to zmaga na vseh področjih. S potovanji nas je malo ustavila korona. Raje kot za drag avto damo za večje potovanje, da otroci spoznajo svet in druge kulture.
Jernej, v določenem času ste ostali brez službe in kljub aktivnemu iskanju nekaj časa niste našli nove zaposlitve. Kako je ta preobrat vplival na vsakega od vaju?
Jernej: Vzpostavila sva novo rutino, ki me je zaposlovala, kot se je le dalo. Imel sem veliko podpore. Žena me je spodbujala, da počnem stvari, za katere prej nisem imel časa. Velikokrat je že kazalo, da bom dobil službo, pa je spet nisem. Žena je rekla, da je že Božji načrt takšen, in ko služba bo, bo taka, kot mora biti. V molitvi in pogovoru z Bogom mi je bilo pa naporno. Ko si že sedemkrat med ožjimi kandidati in še nimaš službe, se sprašuješ, zakaj moraš skozi vse to. Bilo je veliko medsebojne podpore in skupne molitve. Vem, da je tudi žena veliko molila v ta namen.
Petra: Samo da sem jaz molila drugače kot ti: naj se zgodi ob pravem času. Je pa prišla korona, ko smo bili vsi doma, dva šoloobvezna otroka, vsi na računalnikih, takrat je bilo pa kar fajn, da se je eden lahko posvečal otrokom, drugi pa se je koncentriral na službo. To je bilo pol leta, ravno toliko, da smo vpeljali drugačen sistem izobraževanja in dela.
Jernej: Tu, kjer delam sedaj, je dejansko bila najboljša odločitev, tudi z vidika želja in osebnih ambicij.
Najdeta čas tudi za skupne trenutke v dvoje, glede na to, da ste ločeni od vajinih primarnih družin, ki bi vama lahko pomagali pri varstvu otrok?
Petra: Trudiva se, da greva vsak drugi dan teč. To je najine pol ure. Lani smo si na vrtu zgradili savno, kamor zahajava dvakrat na teden, eno rundo vzameva zraven otroke, potem pa grejo oni v hišo, midva pa uživava še kakšno uro.
Jernej: Ob tem se lahko marsikaj pogovoriva in se malo sprostiva, prebereva kakšno knjigo, poslušava podkaste.
Petra: Sedaj je dosti lažje, ko so otroci večji. Prej pa sva na obisk povabila starše in si precej egoistično vzela čas zase za vikend, kdaj tudi več.
Jernej: Ko smo v Sloveniji, je možnost, da jih drugi popazijo, zato je en vikend vedno namenjen samo nama. Odkrivava nove kotičke Slovenije ali obujava spomine iz študentskih let, ko sva hodila po Sloveniji. V času korone sva se tudi prisilila, da sva našla skupni čas. Zdaj je to postalo rutina in se morava potruditi, da bo tako tudi ostalo.
