Matevž Luzar je 40-letni režiser in scenarist iz Zagorja, ki se loteva uspešnih projektov. Njegova prepoznavna filma sta Srečen za umret, Dekleta ne jočejo, sodeloval pa je tudi pri filmih Slovenka in Gremo mi po svoje. Za svoj diplomski izdelek Vučko je bil nominiran za ameriškega študentskega oskarja. Pretekle tedne je pred ekrane pritegnil slovenske gledalce, ki imajo radi kriminalne serije. Ste si ogledali Jezero, Leninov park in Dolino rož? Režiranje romanov Tadeja Goloba je režisersko maslo Matevža Luzarja.
Kakšen tip človeka je človek, ki se odloči za režiserja?
Vsak režiser ima različno senzibiliteto in pogled na film. Ta izraža njegova prepričanja. Vsekakor pa mora biti režiser dober opazovalec sveta, človekove psihe in navad, saj so le tako liki v filmih lahko prepričljivi.
Radi gledate filme? Jih lahko opazujete z nevtralne pozicije ali je takoj prisotno strogo režisersko oko?
Rad gledam raznolike filme, od žanrskih, holivudskih do slovenskih. Tudi slovenski filmi so v zadnjih 30 letih zelo napredovali in menim, da vsak po svoje dobro komunicira z gledalcem. Sicer pa skušam filme gledati kot gledalec in mu dati priložnost, da me osvoji. Pozoren sem na to, ali se me sporočilo oz. zgodba dotakneta. Na drugem mestu pa je moje analitično oko.
Kateri film vam je bil najbolj všeč kot osnovnošolcu?
Indiana Jones in The Goonies od tujih, od slovenskih pa Odprava zelenega zmaja.
Ko sem gledala napovednike vaših filmov, sem opazila, da so gledljivi, povrh vsega pa še humorni. Niso izgubljeni v prispodobah, ki jih težko razumemo. Kako bi opisali svoj stil?
Nekateri jih opišejo kot komedije, drugi kot drame. Sam pravim, da delam filme, ki hodijo po tanki meji med tragičnim in smešnim. Vsi govorijo o življenju oz. mojem pogledu na svet, ki je včasih tragičen, včasih smešen, pa tudi grenkosladek.
Ste kdaj sodelovali z igralci, ki niso bili najboljši? Kako se režiser spopade s tem?
Menim, da od 60 do 70 odstotkov dobre režije predstavlja izbor pravih sodelavcev, ne le igralcev, temveč tudi snemalca, scenografa in kostumografa. Sam sem sodeloval z mnogimi dobrimi igralci, nekateri so bili velika igralska imena, in so izjemno odigrali svoje vloge. V Sloveniji imamo s tega vidika pravi zaklad. Le filmov je premalo, zato nimajo dovolj priložnosti, da bi se izkazali.
Ste že kot deček imeli oko za podrobnosti, ste pisali dobre domišljijske spise?
Že v osnovni šoli sem pisal zgodbe, takrat je nastal tudi prvi scenarij. Ker prihajam iz Zagorja, nisem imel priložnosti gledati filmov v kinoteki, obiskoval pa sem zagorjanski kino in si izposojal filme v lokalni videoteki. Z najožjimi prijatelji smo imeli pravilo: če si je kdo izmed nas zvečer pogledal kak film, je moral naslednji dan vsem povedati celotno zgodbo. Veliko filmov sem prvič “videl” na ta način.
Kdaj pa ste posneli prvi film?
V srednji šoli. Posnel sem ga z VHS-kamero. Govoril je o srednješolcih na petkovem žuru, v njem pa so igrali moji sošolci. Zmontiral sem ga z dvema videorekorderjema. Poslal sem ga na amaterski festival in prejel dve nagradi. Takrat sem si rekel, da bi morda naredil še kakšnega, in začel sanjati o režiji.
No, potem je sledil študij teologije. Kakšen se vam je zdel?
Po srednji šoli sem šel na sprejemni izpit na AGRFT, a nisem bil sprejet, na drugem mestu pa sem imel napisano teologijo. Ker sem hodil na ekonomsko srednjo šolo, nisem imel znanja psihologije, sociologije in filozofije. Vse to sem pridobil na teološki fakulteti. Vzporedno pa sem se seveda ves čas ukvarjal s filmom. Tudi zaradi študija teologije sem čez nekaj let prišel verjetno bolj pripravljen na študij filmske režije.
Kako ste se razumeli s kolegi s teologije?
Med seboj smo se veliko družili, z marsikom sem doživel lepo izkušnjo in z nekaterimi še zdaj ohranjam stike.
V vaših filmih opažam malce zagorjanskega sarkastičnega humorja. Ga radi uporabljate?
Nedvomno imamo Zasavci črn, zelo življenjski humor. Če nas kdo opazuje od zunaj, si morda misli, da smo v humorju zelo grobi, a ko nas spozna, vidi, da za tem stoji razlog. Zasavje je regija, ki je že leta degradirana in nima nobenih priložnosti, sploh zdaj, ko so se rudniki zaprli. Teh 250 let, ko so naši predniki delali pod zemljo, nam je ostalo v DNK. Tudi moj zadnji film Orkester, ki bo letos prišel v kinematografe, je izrazito zasavski: govori o zasavskem pihalnem orkestru, ki gre nastopat v Avstrijo.
Od komičnih filmov pa ste se leta 2019 podali v druge, bolj mračne serije, polne trupel, laži, manipulacij. Jezero, Leninov park in Dolina rož. Kaj je lažje poustvariti – kriminalko ali komični film?
Eno in drugo je enako težko. Vsak žanr ima svoje zakonitosti, ki jih je treba poznati. V romanih Tadeja Goloba sem videl, da je pisatelj dobro naštudiral te zakonitosti in naredil like zelo verjetne, zelo slovenske. Všeč mi je, da inšpektor Birsa ni narejen po modelu ameriškega filma in da je prostor dogajanja slovenski.
Je bilo igralce in ustvarjalce teh serij kaj strah, ko so ponoči hodili po okolici Bohinjskega jezera, naokrog pa so bila razmetana trupla …? Seveda je vse to le izmišljeno, a če se človek vživi, lahko začuti mravljince po telesu …
Nedvomno. A večji izziv je bil ta, da smo serijo Jezero snemali na minus 15 stopinjah, do kolen v snegu. Bilo je nevarno, saj smo snemali na jezeru z ledeno vodo, zato so bili na snemanju prisotni reševalci. Še huje pa je bilo snemati Leninov park in Deželo rož na vročih 38 stopinjah Celzija. Raje imam mraz kot vročino.
Nam zaupate še kakšno zanimivost s snemanja?
V seriji Dolina rož smo snemali resno sceno Tarasove aretacije, ko se Taras pogovarja z inšpektorji Ahlinom, Brajcem in Ostercem. Na strehi avtomobila smo imeli pritrjeno luč, ta pa se je sredi scene odlepila in padla naravnost v kader. Taki pripetljaji na snemanjih te vedno nasmejijo.
Ste vi izbrali igralsko zasedbo?
Sem. Sebastijan Cavazza, Saša Tabakovič, Iva Krajnc Bagola, Nika Rozman, Gregor Čušin in Matej Puc so odlično opravili svoje delo. Med nami je bila prijetna klima in z veseljem bi še naprej delal z njimi.
Kateri bi bil vaš sanjski režiserski projekt?
Svoje filme bi želel ustvarjati v zdravem produkcijskem okolju, kjer bi država priznala kvaliteto slovenskega filma in ustrezno financirala celoten sektor. Kot vsi režiserji si želim, da bi moji filmi čim bolj potovali po svetu. Menim, da moramo delati slovenske filme, ki govorijo o naši državi in naših ljudeh ter na ta način promovirati Slovenijo v tujini.
