Pred nekaj dnevi sem od dobrega prijatelja slišal presenetljivo zgodbo. Zaupal mi je: “Moj mali sin hoče vladati meni in moji hiši, ne vem, kaj naj še naredim.”
V želji, da bi malo bolj razumel dramo, ki jo je doživljal – saj imam tudi jaz majhnega sina in bi se to lahko zgodilo tudi meni – sem ga želel še malo poslušati.
Nato mi je povedal za nekaj otrokovih vedenj, zaradi katerih se je počutil neprijetno. Na primer, petletni deček je postajal lastnik televizorja v hiši. Nikomur ni pustil gledati nobene oddaje razen risank, ki so mu všeč.
Poleg tega otrok “zahteva”, da mu starši ustrežejo v vsem. In vse to mora biti narejeno pravočasno!
Še ena zaskrbljujoča situacija: ko se mu nekdo upre, deček postane agresiven. Želi udariti svoje starše in sestro, poleg tega pa postane tudi “namrščen” in preklinja.
Cesarjev sindrom
To tiransko vedenje otroka je lahko simptom t. i. cesarjevega sindroma.
Psihologija ta sindrom opredeljuje kot niz neprimernih vedenj, ki so jih skozi otroštvo gradili otroci, ki jim starši niso postavljali meja. Posledično so se soočali s težavami pri razumevanju pravil in spoštovanju avtoritete.
Otroke moramo že od malih nog učiti, da so v življenju pravila, ki jih je treba spoštovati. Nihče ne more početi, kar se mu ljubi, še posebej ko gre za upoštevanje staršev ter pravil družine in družbe.
Toda ukazovalnega otroka na koncu ne ustvari samo odsotnost omejitev in avtoritete staršev.
Možni vzroki “cesarjevega sindroma”
Po mnenju strokovnjakov k razvoju avtoritarnega vedenja pri otrocih prispevajo tudi drugi dejavniki – nekateri so lahko med seboj povezani.
1. Vzgoja od zunaj. Zaradi službe lahko starši preživijo veliko časa stran od svojih otrok in velik del vzgoje prepustijo vrtcu ali sorodnikom. Ko so z otroki, jih starši želijo preveč zaščititi in jim celo težko nasprotujejo. Izpolnjevanje vseh otrokovih želja, da bi nadoknadili odsotnost, ima lahko drastične posledice.
2. Permisivna vzgoja. Povezana je s pomanjkanjem omejitev. Starši v želji po zagotavljanju svobode in učenja dovolijo svojim otrokom, da delajo, kar hočejo. Pri tem pogosto izgubijo nadzor. Rezultat: nadrejeni in razvajeni otroci.
3. Edinci. Otroci brez bratov in sester so bolj nagnjeni k cesarjevemu sindromu. Ne da bi jim bilo treba deliti čas in materialne stvari z drugimi otroki, starši pogosteje počnejo vse, kar njihovi otroci želijo.
Kako vedenje popraviti
Slabo vedenje otrok se da seveda popraviti! Sprememba je seveda v celoti odvisna od staršev. Psiholog Vicente Garrido Genovés v knjigi Los hijos tiranos: el síndrome del emperador (Otroci tirani: cesarjev sindrom) predstavlja tri načine, kako obrniti avtoritarno vedenje otrok:
1. Uporabite čustveno inteligenco pri vzgajanju otrok. Starši morajo svoje otroke naučiti prepoznavanja čustev in uspešnega spopadanja z njimi.
2. Gojite nenasilneveščine. Starši naj se izogibajo vpitju in glasnim prepirom v prisotnosti otrok. Spodbujajo naj dialog in poslušanje. Zgled odraslih je bistvenega pomena za otroke.
3. Postavljanje omejitev. Treba je postaviti jasna pravila o tem, kakšen je primeren otrokov odziv v družini in družbeni dinamiki. Nato opozorite otroke, ko prečkajo ustaljene meje. To, da lahko rečejo “ne”, je velika prednost za tiste starše, ki ne želijo imeti nadrejenega in avtoritarnega otroka.
Če povzamem, se moramo starši zavedati vedenja svojih otrok. Če vas pri njihovem vedenju kaj moti, je čas, da prižgete rumeno luč. Razmislite o tem, kako poteka vzgoja, ki jo prakticirate, kakšni so možni vzroki za vedenje, ki vam ni všeč, in kaj je potrebno za to, da ga popravite. Po potrebi poiščite strokovno pomoč in prosite za nasvet prijatelje, ki so prav tako starši.
Navsezadnje je naše poslanstvo oblikovati posameznike, ki poznajo svoj prostor v svetu in spoštujejo tudi prostor drugih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
