Zakaj še brati knjige, koliko Slovenci beremo in kaj se zgodi z našimi bralnimi navadami, ko izstopimo iz izobraževalnega sistema? V tokratni epizodi oddaje Reflektor smo se pogovarjali z Boštjanom Gorencem – Pižamo, ljubiteljem knjig in literature, improvizatorjem, stand up komikom, pisateljem in prevajalcem.
Zakaj danes, pri vseh mogočih medijih, v roko vzeti knjigo? Kaj je še vedno tako čarobnega pri njej?
Knjiga te hoče celega. Danes ves čas beremo, na zaslonih in drugače, ampak vse, kar beremo, je samo listanje. Svoje možgane smo navadili na nove informacije, nove doze serotonina; begamo, smo kot vešča v disko klubu, ki gleda, na katero novo lučko bo zletela. Ampak tukaj nam pozornost odplava stran. Vprašanje je, koliko odnesemo od tega. Ko visiš na Facebooku, koliko stvari si zares zapomniš?
Smo v času, ko nas obstreljujejo z novicami, knjiga pa pride in te hoče; ne moreš prebrati dveh odstavkov in skočiti naprej. Knjiga pravi: “Ostani tukaj, posveti pozornost meni.” Pred leti sem imel epizodo izgorelosti in knjige so bile tiste, ki so mi pomagale. Vzel sem knjigo in me je umirila, me fokusirala, usmerila. Je kot fitnes za možgane, meditacija, ki krepi, umirja in daje moč za naprej.
Slovenec naj bi povprečno prebral eno knjigo na leto.
Ljudi je treba navdušiti, jim pokazati, naj vzamejo knjige. V zadnjem času smo začeli glasneje priznavati žanrske oblike; snemajo nadaljevanke po knjigah, morda bo to koga več pritegnilo. Sicer pa se mi zdi, da je treba od malih nog otroke navajati k branju, jim pomagati.
Starši smo zgled otrokom ne le, ko jim beremo, dokler se ne naučijo sami, ampak tudi pozneje. Pa tudi, da mladi starše vidijo s knjigo. Če si ves dan na telefonu in govoriš mulcu “pojdi brat, pojdi brat,” to ni zgled.
Oglejte si celotno oddajo:
Je bralna značka nekaj dobrega za naše bralne navade ali ne? Po eni strani pridejo tako otroci do knjig, ki jih morda ne bi prebrali, po drugi strani pa gre za obvezo …
Bralna značka nikoli ni bila obvezna; temelji na prostovoljnem sodelovanju. V višjih razredih se je udeleži okrog 50 odstotkov otrok. Če imaš dobrega mentorja ali mentorico, tega gotovo ne jemlješ kot prisilo. Na bralni znački, kjer sodelujem v programskem svetu – sem eden od avtorjev, ki hodijo po šolah in navdušujejo za branje –, so priporočilni seznami: literatura, ki jo priporočimo za določeno starost.
Vloga bralne značke je, da otrokom kaže, kaj so dobre knjige, in da se tudi pogovarjajo o knjigah; knjiga ne živi v nas samo, ko jo preberemo, ampak o njej tudi razmišljamo, se pogovarjamo. Otrokom in mladim rad rečem: vsak bralec ima pravico knjigi reči ne, ne bom te bral, ne “štekava” se.
Če ti je neka knjiga dolgočasna, ne pomeni, da so ti vse. Knjig je ogromno. Vedno rečem: pojdi v knjižnico, povej, katero področje te zanima, in ti bo knjižničarka poiskala knjigo bolje kot vsak algoritem. Knjižničarji in knjižničarke te potem tudi spoznajo, se s tabo pogovarjajo o knjigah in so nepogrešljiv gradnik bralnega templja.
Oddaja Reflektor
Ali bi se lahko zgodilo, da bi zalotili svojega otroka s knjigo in mu rekli, naj tega ne bere?
Morda le, če bi vedel, da je knjiga slabo narejena, da je jezikovno slaba; včasih se zgodi, da je lektor knjigi samo “pomahal”. Nekatere založbe tako prihranijo pri stroških, saj si rečejo, da to je pa lahkotna literatura, je vseeno. Ravno knjige za tiste, ki niso tako jezikovno močni, morajo biti jezikovno neoporečne, da se ljudje med branjem navzamejo pravilnih oblik jezika.
Otroka pa poznaš in veš, čemu tematsko ni dorasel. Če pa ga nekaj zanima, mu lahko zraven ponudiš pogovor. Otroci so sposobni sprejeti in sprocesirati veliko več, kot jim odrasli priznamo. Knjižne omare doma so genialne. Tja lahko “nastaviš” kakšno knjigo, da otroku pade v oči.
Kaj se zgodi s slovenskimi bralci, ko izstopijo iz izobraževalnih programov?
Nismo samo Slovenci taki. Druge stvari ti jemljejo čas, jemljejo pozornost; vprašanje je tudi, koliko si sam navajen. Branje je lahko zahtevno, in če veliko delaš, skrbiš za družino, ti zvečer verjetno ni do branja. Pomembno se mi zdi ljudem omogočati stik s knjigami, nazadnje pa je to odločitev vsakega posameznika.
Ljudje naj berejo ne glede na to, kaj. Želim si samo, da bi bile knjige jezikovno korektne. Nekaterim so blizu ljubezenski romani, nekaterim to ne zadostuje in iščejo več. Samo, da ljudje berejo; nisem za to, da imamo bralsko policijo, ki nadzoruje, kaj in koliko berejo.
Kakšne izkušnje imate z bralnimi klubi? Ste bili kdaj v kakšnem bralnem klubu kot gost?
Ja, nekajkrat sem bil gost raznih bralnih klubov, pred skoraj 20 leti sem jih nekaj tudi vodil. Sedaj pa že tretje leto za revijo Ciciban ustvarjam Pižamovo bralno značko, kjer vsak mesec predstavim eno knjigo in otroke povabim, naj tudi sami o tej temi razmišljajo, kaj napišejo, narišejo. Ravno to se mi zdi pomembno: da branju sledi debata.
Knjige niso za to, da jo prebereš in to obdržiš v sebi, ampak da to poneseš naprej, da se pogovarjaš, da vidiš, kaj novega ti je knjiga dala, ali so to kakšne nove perspektive. Ravno skozi debato vidiš, da obstaja toliko variant knjige, kolikor je bralcev. Vidiš lahko, kaj so tudi drugi odnesli od branja, in to primerjaš.
Tudi vi ste prejeli že kar nekaj nagrad. Vaše najbolj odmevno delo so Slolvenski klasiki, kjer ste predstavili slovensko literaturo na moderen način.
Ta knjiga je nastala naključno. Pred nekaj leti sem za Prešernov rojstni dan razmišljal, da vsi praznujemo njegovo smrt, ker je dela prost dan, malokdo se pa spomni njegovega rojstnega dne. In sem takrat naredil Povodnega moža na Facebooku. Povodnega moža sem izbral zato, ker sem lahko notri vpeljal Prešerna in njegovo neuslišano ljubezen. Mislil sem, da bo objava dobila 200, 300 klikov. Ampak to je završalo.
Potem pa je Ana Ogrinovič, s katero sem prej sodeloval kot prevajalec, stopila na uredniško mesto pri Mladinski knjigi. Tam je imela lahko svoj program in me je vprašala, ali bi kaj napisal, ali imam kakšen roman v nastajanju.
Jaz sem si pa želel narediti knjigo “zafrkancij”, ker sem vedel, da v angleščini že obstajajo o Shakespearu na način SMS-ov. Jaz sem želel narediti na ta način, samo da bi vključil vse, od Twitterja, spletnih strani, karkoli mi pade na pamet. Ko sem ji pokazal primere, ji je bilo všeč. To je potem nastajalo in šlo čez vse meje pričakovanega.
Takrat je bila najbolj prodajana knjiga.
Ja, še vedno je precej na vrhu. Prodanih je 12, 13 tisoč izvodov, dobila je tudi naslov knjiga leta 2016 na knjižnem sejmu, kar je super, saj imaš komisijo, ki izbere pet knjig, ki so najbolj zaznamovale tisto leto, potem pa obiskovalci izberejo zmagovalca. Seveda je pri tem dobro, če imaš veliko nastopov za šole in jim potem rečeš, naj glasujejo zate. 😊
