Monika Zupanc Kovač je žena, mati štirih otrok, vdova po prvem možu Gregorju in drugič poročena z možem Markom. Rojena je bila sredi poletja tistega leta, ko je človek prvič stopil na luno.
Monika je diplomirana arhitektka, poleg tega pa se njena kreativna narava kaže tudi v zelo priljubljenih ilustracijah, s katerimi je opremila že mnoge publikacije.
Obožuje arhitekturo, risanje, potepanja po svetu in po ljubljeni Ljubljani ter druženje z Bogom in ljudmi. Kot skavtinji ji je blizu narava, še posebej nežne breze v čudoviti Beli krajini, od koder izvirajo njene korenine.
Največ od vsega pa ji pomenita družina in Jezus. Monika je ženska velike vere in sama pravi, da se neštetokrat v dnevu obrne na Jezusa v klepetu, prošnji za pomoč, posredovanje ali le v zahvaljevanju. Prav njena velika vera ji je v življenju pomagala, ko se je soočala z velikimi preizkušnjami.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se zgodi vsako jutro. Bogu sem hvaležna, ko zaslišim glas budilke in se prebudim v nov dan, novo priložnost, nov Božji dar.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Po zgoraj opisanem začetku mi ni težko pokukati v ogledalo in si reči: “Dobro jutro, Božja ljubljenka. Kako si spala? Želim ti lep, blagoslovljen dan.”
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… želim z urejenostjo izražati veselje nad templjem Svetega Duha, ki je telo. Prav tako z urejenostjo izkazujem hvaležnost za vso lepoto, ki jo Bog v obilju podarja vsak dan znova.
4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… me navdaja z neskončno hvaležnostjo, da smem sodelovati pri čudežu Življenja in stvarjenja. In ker mi omogoča, da ob otrocih in z otroki postajam vedno boljša verzija sebe.
Hkrati se ob otrocih v meni zbuja tisto prvinsko, otroško zaupanje v Boga, njegovo ljubezen in vsemogočnost. 😊
5. Kaj je vaše vodilo, ko v zakonu pridejo težki trenutki in preizkušnje?
“Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Flp 4,13)
Sv. Pavel je v pismu Filipljanom napisal vrstico, ki me spodbuja že od šolskih let. Opogumlja me tudi v zakonu. Zadnje čase se velikokrat znajdem v situacijah, ki jih sama nikakor ne zmorem niti preživeti, kaj šele obvladati. Posebej v takih trenutkih se zavem, da v Njem zmorem vse! Možu vedno znova prihajati naproti in odpirati srce zanj z Jezusom postaja veliko lažje.
6.Vaši otroci so že večji, nekateri na fakulteti, najmlajša v zadnji triadi osnovne šole. Katero obdobje v življenju otrok se vam je zdelo najbolj naporno in katero najlepše?
Vsako obdobje v življenju otrok se mi zdi na svoj način najlepše. Nekatera obdobja so sicer fizično, druga pa psihično napornejša, vendar je prav vsako izmed njih odkrivanje vedno novih čudežev življenja, ki jih podarja Bog. Z velikim spoštovanjem opazujem odraščanje otrok, ki v meni budi čudenje nad tem, kako vrhunska je Božja stvariteljska kreativnost. 😉
Zadnja leta z družino veliko potujemo po Evropi. Naša romanja (Lurd, Fatima, Santiago de Compostela, Čenstohova …) in potepanja (Danska, Švedska, Nizozemska, Nemčija, Poljska, Češka, Italija, Španija, Portugalska …) nas povezujejo in nudijo nabiranje naših skupnih, družinskih izkušenj, ki nas resnično bogatijo.
Izjemno lepo je opazovati odraščajoče otroke, ki vsak po svoji poti in s svojimi talenti odgovarjajo na Božji nagovor in odhajajo v svet s slavljenjem Boga v svojih srcih. Prav zaradi tega sem tudi za to obdobje Bogu iz vsega srca hvaležna!
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Gotovo je največja preizkušnja v mojem življenju prometna nesreča, ki se je zgodila pred 17 leti, v kateri je umrl moj mož Gregor Kovač.
Z otroki smo bili na poti na morje, ko se je zgodilo. Gregorjeve poškodbe so bile tako hude, da je po dobrih treh urah borbe za življenje odšel v večno življenje.
Tudi sama sem bila hudo poškodovana in v nezavesti, iz katere sem se zbujala ravno ob Gregorjevem odhodu v Božje naročje. Naročje, kamor je odhajal, sem občutila tudi sama. Bila sem tako močno objeta, kot bi bila vsa v Gregorju. V tem objemu mi je bilo podarjeno zaslutiti neskončno veličino Božje Ljubezni, kamor je odhajal in ki se je po Gregorju dotikala tudi mene… In v “obleki” Božje Ljubezni sem ostala tudi, ko sem se zbudila iz nezavesti. Vedela sem, da je Gregor pri Bogu. Vera v vstajenje je postala otipljivo resnična.
Delovanje Božjega objema pa je trajalo naprej. Imela sem tako hude poškodbe, da bi morala v bolnišnici ostati kar dolgo obdobje. Vendar sem bila deležna čudeža ozdravljenja. Ko so me tri dni po nesreči iz reške bolnišnice na Hrvaškem prepeljali v UKC v Ljubljano, sem tam ostala samo dva dni. Prvi dan sem prejela zakrament bolniškega maziljenja, ki je še pojačal občutenje Božjega naročja. Naslednji dan je k meni pristopil primarij oddelka, kjer sem bila hospitalizirana, in me prosil za pogovor.
Povedal mi je, da je ateist, ampak da si tega, kar se dogaja z mano, ne more razložiti. Govoril je o mojih težkih poškodbah, ki se pred njegovimi očmi vidno celijo in da za kaj takega ni medicinske razlage. Strinjal se je z mano, ko sem mu povedala, da sem prepričana, da je to prvi čudež na priprošnjo mojega moža in očeta najinih treh
otrok, ki nujno potrebujejo mamico. Otroci so bili takrat stari šest, štiri in dve leti!
Naslednji dan sem bila z njimi doma.
Božji objem nam je dajal vse potrebne milosti, da smo lahko korak za korakom vstopali v življenje. Močno smo se zavedali Gregorjeve priljubljene vrstice: “Dovolj je dnevu lastna teža” (Mt 6, 34), ki je postala tudi naše vodilo.
Vsak dan sproti smo se učili občutiti Božje naročje v vseh trenutkih. V tistih težkih, najtežjih, in tistih polnih veselja in sproščenosti. Hvaležna sem za zavedanje Njegove prisotnosti v vseh trenutkih življenja. Tudi v čisto vsakdanjih.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Poleg “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13), mi iz “slabe kože” pomaga tudi vrstica iz prvega Petrovega pisma “Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7). Da resnično najboljše skrbi za nas, se izkazuje vedno znova.
Velikokrat se v trenutkih slabe volje začnem tudi za takšna čutenja zahvaljevati Jezusu in mu jih izročam. In v mojem srcu se zgodi preobrat ob zavedanju, da je čisto vse milost. Potem nasmešek srca kar sam privihne tudi ustnice.
Moram pa priznati, da me v trenutku spravi pokonci tudi skodelica dišeče kave. 😉
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vse od zgodnje mladosti svoje baterije polnim z branjem Svetega pisma in evharistijo. Od nesreče dalje pa pri vsakodnevni sveti maši in pred Najsvetejšim.
V naši cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani že tretje leto vsak dan po jutranji sveti maši ostajamo zbrani pred izpostavljenim Najsvetejšim ob molitvi rožnega venca. Prav druženje z Bogom v molitvi in evharistija me napolni z zaupanjem v Božjo previdnost in potrebnimi močmi za nov dan.
Hkrati me utrjuje v vlogi matere in žene, ko otroke, moža Marka, sebe in druge v prošnji za Božji blagoslov v molitvi izročam v varstvo in vodstvo. S tem se osvobajam nepotrebnih skrbi, saj vem, da On drži krmilo naših življenj. Potem je vse veliko lažje.
10. Biti ženska je lepo, ker …
… me je Bog ustvaril z vsem spektrom čutenj in darov. Kot Kraljevo hči. In tega sem vesela, da lahko kot ženska, mati in žena z ljubeznijo odgovarjam na nagovor Božje ljubezni.
Ženska ženski
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
