Zakaj mu pravijo urugvajski Carlo Acutis, čeprav je živel davno pred njim?

Nekega hladnega novembrskega jutra leta 1938 je v Urugvaju, v urah, ko sonce še ni ogrelo ulic Montevidea, mladi Walter Chango že zdavnaj vstal.

S sijočim nasmehom je potrkal na vrata vseh, ki jih je poznal, ter jim ponudil kopijo logotipa za prihajajoči evharistični kongres. Prerisal ga je z lastnimi rokami. Želel si je, da bi logotip obesili na vsa vrata in da bi tako vsi bili združeni za ta veliki dogodek. Njegovo srce je bilo že od razglasitve kongresa polno veselja. Kakšna priložnost je živeti ta trenutek!

Preberite še:Zadnji trenutki življenja mladega Carla Acutisa: “Z nasmehom je zaprl oči”

Walter je bil že od otroštva predan molitvi. Vsak dan je molil rožni venec in pripovedoval o Jezusu, kadar je le imel priložnost. In kakšno veselje je občutil na dan svojega prvega svetega obhajila leta 1931!

Molitev in udeleževanje pri sveti maši pa Walterju ni bilo dovolj. Čutil se je dolžnega deliti veselje, ki ga je občutil ob evharistiji. Tudi otroci njegovih let so ga pozorno poslušali. Ko se je nekega dne eden od njegovih sošolcev bahal, da že dolgo ni bil pri sveti spovedi, ga je mladi Walter hitro podučil o pomembnosti zakramentov.

Preberite še:Mama Carla Acutisa: “Carlo je influencer Boga”

Daleč od zakramentov se naša duša izgublja in umira, je tedaj dejal, in obhajilo je življenje duše. To je popoln način, da se v celoti predate Bogu in ga sprejmete. Brez tega se ne moremo izpopolniti. Bog prek obhajila dovoljuje nevrednim, da se mu za vedno pridružijo.

Walter je imel svoje poslanstvo. Razumel je, da mora kot kristjan ohranjati svet boljši. Ne le kot vzoren in nadarjen učenec. V prostem času je obiskoval revne in bolnike. Revnim otrokom v svoji soseski je delil sadje in igrače. Pravil je, da njegovo poslanstvo zahteva skrb za najmanjše. 

Ni dovolj, da sem dober, je pravil. Tudi druge moram narediti boljše. Nimamo pravice biti povprečni.

Začni s predvajanjem

Glede na njegovo navdušenje in radodarnost so bili ljudje okoli njega prepričani, da bo nekega dne postal duhovnik. Walter pa je bil prepričan, da je bilo njegovo poslanstvo pričevati in evangelizirati kot laik. 

Preberite še:10 milenijcev na poti k svetosti

Žal je Walter zbolel za tuberkulozo. Preden je umrl, je prosil mamo, naj ga ob odhodu zasipa z vrtnicami. Med pogrebnim obredom se je po okolici razširil sladek vonj. Govori se, da so vrtnice tedaj zacvetele kar trikrat.

Walter Chango (rojen 1921) je umrl 18. novembra 1939. Za Božjega služabnika je bil razglašen 3. novembra 2001. V svojem kratkem življenju se nikoli ni nehal dotikati src in oznanjati svoje ljubezni do Kristusa.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.

Preberite še:Nekaj idej za praznovanje obletnice poroke v družinskem krogu

Preberite še:“Le ko sem v sebi umirjena, sem lahko dobra mama svojim otrokom”

Preberite še:Italijansko mesto, ki v filmih igra vlogo starega Jeruzalema