Ashton Dunford je desetletni deček, ki ne pozna ovir, čeprav je slep od rojstva. Smuča, vozi kolo in celo igra klavir – lahko bi rekli, da so njegove sposobnosti še večje od marsikaterega njegovega vrstnika, ki se je rodil z odličnim vidom.
Da ne vidi, je odkrila njegova sestrica
Ashton se je že rodil slep, a njegova družina je potrebovala nekaj časa, da je to sploh ugotovila. Ashton je edini izmed treh otrok, ki ima prirojeno slepoto. Ko je bil star dva meseca, se je njegova štiri leta starejša sestrica igrala z njim na zakonski postelji njunih staršev.
Ko je skakala poleg njega, je dojenček sicer dvignil rokice proti njej, a svojega obraza ni obrnil v njeno smer. To se ji je zdelo čudno, zato je povedala svojim staršem. Ti so ga peljali k pediatru in dobili napotnico za oftalmologa.
Ta je ugotovil, da ima Ashton prirojeno okvaro vidnega živca, poleg tega pa se mu določeni deli možganov, kjer je center za vid, že v maternici niso dobro razvili, zaradi česar se je že rodil slep, le da tega ob rojstvu še niso vedeli.
Poleg tega so na pregledu k sreči pravočasno odkrili, da mu manjka še en pomemben del v možganih, zaradi katerega bi lahko imel okvare ščitnice in pomanjkanje nekaterih za rast zelo pomembnih hormonov.
Težaven in zapoznel razvoj …
Ashtonova mama Hilda se spominja trenutka, ko je prejela vse sinove diagnoze:
“Zdelo se mi je, da mi bo počilo srce in da se je naš svet v trenutku sesul. Še nikoli prej nisem imela opravka s slepim otrokom. Pojma nisem imela, kako naj ravnam z njim, katere prijeme naj uporabim. Vedela sem, da se bom mogla ogromno naučiti od vseh zdravnikov, fizioterapevtov in v šoli za slepe.”
Spoznala je, da ima Ashton neverjetno notranjo moč in motivacijo, pravo žejo po življenju, kar je vse opogumljalo, kadar je bilo težko. In težko je bilo znova in znova. Ashton je imel težave prav pri vsakem razvojnem koraku, ki se pri zdravem dojenčku in malčku zgodi spontano.
Težavno je bilo dojenje, ni mogel držati glavice pokonci, fina motorika in motorika na splošno sta bili zanj velikanski izziv. Shodil je pozno, pri letu in pol, a njegova mama Hilda se spominja neverjetnega občutka, ko je Ashton naredil nekaj korakov po kuhinji in padel v objem starejše sestrice.
… toda danes Ashton počne vse tisto, kar počnejo njegovi vrstniki
“Vsak njegov razvojni korak je bil rezultat ogromne količine dela, ki smo ga vložili vanj doma, na fizioterapijah, pri razvojnih specialistih in tako dalje,” pravi Hilda.
“A Ashton je neverjeten in sama sem njegova največja oboževalka, saj vedno znova dokazuje, da zanj ni ovir. Pri petih letih smo odšli na smučarske počitnice in Ashton je vztrajal, da bi rad tudi on poskusil smučati. S pomočjo bambusove palice, ki se je je držal z rokami, se je spustil po smučišču. Spravil me je v jok,” se spominja Hilda.
Pri sedmih letih se je v desetih minutah naučil voziti pravo kolo na pedala. Poleg tega se pri desetih letih uči igrati klavir, poje v pevskem zboru in je prejel nagrado na literarnem natečaju v braillovi pisavi. Sanja o tem, da bi bil morski biolog, pisatelj in da bi nekoč nastopil na paraolimpijskih igrah v disciplini smučanje.
Edine ovire so tiste, ki si jih v svojih glavah postavimo sami
“Vse tri otroke učiva, da so zmožni doseči vse, tudi najtežje stvari. Vedno jih spodbujava in jim nudiva oporo pri vsem, česar se lotijo. Kot Ashtonova mama pa sem spoznala, da je treba spremeniti način gledanja – gledati s srcem namesto z očmi. Biti priča vsemu, kar je Ashton dosegel v desetih letih svojega življenja, je zame neskončno bolje, kot bi si sploh mogla zamisliti.
Pri desetih letih je prav tako samostojen kot vsi njegovi vrstniki. Naučil me je, da ni ovir, so le tiste, ki si jih postavimo sami v svojih glavah. Ashton nam in vsemu svetu dokazuje, kaj vse je mogoče početi in doseči v življenju, tudi če ne vidiš.”
