Vprašanje bralca:
V očenašu molimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Nekdo me vsak dan vedno znova maltretira in zaničuje, posmehuje se, češ, saj moraš odpuščati, kakor moliš v očenašu. To mi povzroča tako velik gnev in jezo.
Štefan
Odgovarja Peter Štumpf, murskosoboški škof:
Živimo v dobi “velike jeze”. Vsak dan nam prinese tisoč razlogov, da smo jezni. V sebi smo ranjeni zaradi neštetih nepomirjenosti, ki jih nosimo v sebi. Tukaj smo zelo krhki in tega ne moremo skriti.
Odzivi na hudobijo z jezo vedno pomenijo poraz. Tega so se dobro zavedali tudi nekateri svetniki, ki so bili po naravi jezljivi, vendar jih poznamo kot krotke. Svojo jezo so imeli pod nadzorom tako, da so zastavili vse svoje moči, da so se obvladovali.
Nihče ni tako podoben Kristusu kot ta, ki odpušča.
Pri tem so se ozirali na Kristusa, ki je bil zelo odločen in se je občasno celo razhudil na hinavske farizeje in tempeljske duhovnike, ko jih je svaril zaradi njihove zakrknjenosti do svetosti templja, postave in pravičnosti, brezbrižnosti do spreobrnjenja in opravljanja pokore.
Ko so ga izzivali s svojo hinavščino, jim je povedal v obraz, kakšno je njihovo duhovno in moralno stanje. Svoji Cerkvi je naložil dolžnost, da v njegovem imenu opozarja in opominja k spreobrnjenju tiste, ki vztrajajo v hudobiji; če pa je ne poslušajo, ne morejo ostati v njenem občestvu.
Svetniki zaradi Kristusa niso tolerirali hinavščine ne pri sebi in ne pri drugih. Proti temu so se borili z jasno besedo, ki so jo povzemali po njem; predvsem pa z veliko molitve in pokore.
Kristus nam nalaga dolžnost, da smo popolni, kot je popoln naš nebeški Oče.
Pri tem spoznavamo, da to ni čisto mogoče; moramo pa vlagati vse svoje napore, da se približujemo njegovi neskončni svetosti. Kdor hoče posnemati Očeta in mu to pomeni življenjski projekt, je vreden, da je njegov sin ali hči.
Prošnja Očetu, naj nam odpusti naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, pomeni najprej prošnjo za njegovo pomoč. Brez Očeta v nebesih ne moremo storiti nič, da bi lahko bili opravičeni pred njim.
Potrebna je vera, potrebni pa so tudi konkretni napori, ki pomenijo našo voljo, da bi odpuščali. Molitev in pokora nas pri tem razpoložita za ponižnost in priznanje najprej svoje grešnosti, oboje pa nam izprazni srce do te mere, da je svobodno vseh kali sebičnosti, ki onemogočajo Očetovi milosti, da vstopi vanj.
Njegova milost je namreč odločilna pri našem odpuščanju, tudi sovražnikom.
Brezpogojno odpuščanje je največja Kristusova novost in je hkrati tudi najtežje dejanje. Odpušča lahko samo Bog in tisti, katerega srce počiva v njegovem srcu. Pri odpuščanju se popolnoma preobličimo v Kristusa.
Nihče ni tako podoben Kristusu kot ta, ki odpušča. To spoznanje nosimo intuitivno v sebi, zato občudujemo tiste, ki odpuščajo ali pa prosijo za odpuščanje.
To so heroji tudi sedanjega “jeznega časa”. Zaradi njih nas Oče ohranja v bivanju, saj v njihovem odpuščanju ali v prošnji po njem še zmeraj sliši Sinovo rotenje na križu: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”
Na katero stran se bova postavila, dragi bralec? Ne moreva čakati v nedogled, da naju bodo zgolj drugi opravičevali pred Očetom za njegovo usmiljenje in odpuščanje. Čaka naju še kar nekaj molitve in pokore. Začniva z njegovo pomočjo. V molitvi očenaša se spomniva tudi drug drugega.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 17.
