Nataša Petrič prihaja iz osemčlanske družine. Po končani srednji zdravstveni šoli v Ljubljani se je zaposlila kot medicinska sestra v UKC Ljubljana na kliničnem oddelku za nevrologijo, zadnja leta pa deluje v ambulanti družinske medicine v Polhovem Gradcu.
Že od malega živi na podeželju, zato je zelo povezana z naravo. Delo na kmetiji je prispevalo k delovnim navadam, spoštovanju do narave in občutku za pomoč drug drugemu.
“Narava lahko veliko ponudi, po drugi strani pa je lahko zelo nepredvidljiva in je treba biti pripravljen tudi na kakšno grenko izkušnjo. Hvaležna sem staršem, da so mi to z zgledom in spodbudo omogočili izkusiti in živeti. Veliko naukov in nasvetov pa smo črpali iz verskega življenja, v katerega so me prav tako uvedli starši,” se otroštva spominja Nataša.
Poleg poklica medicinske sestre, ki ji zelo veliko pomeni, se rada ukvarja z vrtičkarstvom, rada ima cvetje, pohode po gozdu in hribih, zelo ljube so ji tudi živali. Veliko bere, kvačka, posluša glasbo in si privošči kakšen koncert.
Najbolj pa so ji dragoceni trenutki, ki jih preživi s svojimi najdražjimi: z možem, sinom in hčerko.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Kvalitetno prespana noč, ko se zbudim brez budilke, je zame tisti ideal, ki mi da energijo za naprej. Rada se pocrkljam s kavico in jutranji štart skušam pričeti čim bolj umirjeno in pozitivno. Izogibam se nepotrebnim stresnim situacijam, kot je jutranje hitenje zadnjo minuto. V avtu na poti v službo si prižgem muziko, po možnosti rokovskega tipa, ali pa poslušam Radio Ognjišče. Če pa sem doma, si privoščim sprehod s kužkoma.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, iskreno, si nič ne rečem, ker res nisem jutranji tip in potrebujem kar nekaj časa, da se dokončno zbudim. Sicer pa si dobrovoljno rečem, da “gremo veselo na delo in novim dogodivščinam naproti”.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Rada sem urejena, ker se sama potem bolje počutim. Nisem pa tip človeka, ki bi pretiraval z ličili in eleganco. Urejenost mi predstavlja predvsem to, da se dobro počutim v svoji koži. Rek, da obleka naredi človeka, si razlagam po svoje. Menim, da človek naredi obleko. To, kar nosimo v sebi, je tisto, kar človeka pokaže navzven. Veliko mi pomeni duhovna, notranja urejenost. Se pravi zdrav duh, ki nam v veliki meri daje tudi zdravo in urejeno telo.
4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najtežja preizkušnja mi je bila, ko je mož zbolel za zelo težko obliko klopnega meningoencefalitisa. Verjetnost smrti je bila velika, saj so mu odpovedovale dihalne mišice, ker je bila poleg možganskih ovojnic močno prizadeta tudi možganovina. Hvala Bogu je preživel in se nad pričakovanji relativno dobro rehabilitiral. Verjetno na račun mladosti in dobre kondicije.
Takrat sta bila otroka stara sedem in štiri leta. Bilo mi je zelo težko pluti med boleznijo moža in nedolžno otroško razposajenostjo, ki je terjala čim manj stresnih čustvenih maminih reakcij. Veliko sem molila in situacijo prepuščala Božjim načrtom. Življenje se je čez noč postavilo na glavo. Nastala je negotovost in nemir v duši. Samo zaupala sem in seveda upala na najboljši možni izid nastale situacije.
Takrat sem začela spoznavati, kako so v življenju tudi milimetri zelo pomembni. Ugotovila sem, da se lahko vse prebrodi, če je le volja. Takrat sem tudi dejansko spoznala, kako smo kot primarna družina povezani, saj so mi vsi stali ob strani. Predvsem moja mama, za kar sem ji še danes hvaležna, in oče ter seveda vsi moji sorojenci. Ta izkušnja me je duhovno močno obogatila. Postala sem še bolj samostojna, močna, modra in zrela oseba. V največji meri pa me je naučila potrpežljivosti in sposobnosti sprejemanja danih življenjskih situacij.
5. Po poklicu ste medicinska sestra. Kaj vas je pri tem poklicu tako privabilo, da ste se odločili zanj?
Kot zanimivost naj povem, da o poklicu medicinske sestre nisem nikoli razmišljala. Vpisala sem se na turistično šolo, vendar nisem opravila sprejemnih izpitov. Tako sem se po naključju vpisala na srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Kmalu sem ugotovila, da sem pravzaprav imela srečo v nesreči, saj me je prav neopravljeni sprejemni izpit na turistični šoli popeljal do prečudovitega poklica. Če bi se spet odločala, bi izbrala isto ali pa bi vpisala medicino. Leta 2015, ko sta bila otroka že večja, sem ob delu znanje nadgradila in diplomirala na Visoki zdravstveni šoli v Ljubljani.
6. Česa vas ta poklic uči? Se spomnite kakšnega posebnega dogodka iz svojega poklicnega življenja, ki vas je posebej ganil ali vam potrdil, da ste izbrali pravo poslanstvo?
Poklic medicinske sestre mi nekako predstavlja način življenja. Moralna etična drža je prisotna na vsakem koraku, konec koncev pa me k temu zavezuje tudi kodeks etike, ki ga je treba v našem poklicu upoštevati. Sama si osebno v življenju prizadevam živeti po načelu desetih Božjih zapovedi, tako da mi kodeks etike ne predstavlja neke stiske. In prav je tako.
Poklic uči delati dobro in ne škodovati. Poklic zapoveduje pomagati vsem, ne glede na raso, barvo kože, veroizpoved, narodnost. In ravno to me plemeniti, saj skoraj ni dneva, ko ne bi zasledila nestrpnosti do drugače mislečih, do drugače verujočih, do druge narodnosti, kulture. Jaz s tem nimam težav, na kar sem ponosna. Nedvomno mi je to omogočil tudi poklic, ki ga opravljam.
Da sem izbrala pravo poslanstvo, čutim vsak dan pri svojem delu. Pacienti to hvaležnost jasno pokažejo, se zahvalijo in ne nazadnje, čutim njihovo spoštovanje do mene. Hvaležna sem jim za vse besede, ki mi jih naklonijo v potrditev poslanstva.
Dogodek, ki mi je ostal v spominu, je bil zelo boleč, pa vendar neprecenljiv. Bila sem mlada medicinska sestra po opravljenem pripravništvu, v prvi samostojni nočni izmeni. Na oddelku je bila umirajoča bolnica. Zelo težko je dihala in izkašljevala ogromno sluzi. Hropela je in se v mukah poslavljala od življenja. Ob čiščenju dihalnih poti z aspiracijsko cevko sem začutila njen odpor. Bila je potna in kljub morfiju je imela agonalno dihanje.
Bila sem obupana, saj se s smrtjo še nisem srečala na takšen način. Starejša kolegica je bila povsem mirna in mi je svetovala, naj gospo pustim, saj se poslavlja. Nisem mogla od nje. Z vlažno krpo sem ji obrisala znoj iz obraza in jo prijela za roko. Začutila sem blag stisk. Bila sem pomirjena, saj sem nekako čutila hvaležnost. Tisto noč se je gospa za vedno poslovila. Spoznanje, da mi je bilo dano biti ob njej v najtežjih trenutkih, mi je dalo veliko potrditev mojega poslanstva. Topla beseda, nasmeh, topel pogled, stisk roke, objem, empatija, pa tudi solze so zelo naravni in zdravilni pristopi, ki veliko štejejo.
7. Delo medicinske sestre je gotovo zelo stresno. Kaj vam pomaga, da zgodb preteklega dne ne nosite s seboj domov? Kako se duhovno napolnite, da lahko vztrajate pri svojem delu?
Pomembno mi je, da vedno odidem iz delovnega mesta v vedenju, da ni bilo nobenega nerešenega morebitnega zapleta in da je bilo delo opravljeno strokovno in profesionalno.
Sicer pa zelo rada prebiram revijo Ognjišče in poslušam Radio Ognjišče. Redno spremljam Aleteio, kjer dobim res veliko motivacijskih predlogov za življenje. V roke vzamem tudi Sveto pismo. Sicer pa so mi ljubi sprehodi s psi po gozdu, kjer zelo rada prisluhnem pticam. Največ pa mi pomeni sproščen klepet v družinskem krogu.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Tvoja pot je samo tvoja pot. Drugi lahko hodijo s teboj, ampak nihče ne more hoditi namesto tebe. (Rumi)
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Rada se družim z družino. Dan pa končam z molitvijo meni najljubšega, veselega dela rožnega venca. To me umiri in včasih tudi uspava.
10. Biti ženska je lepo, ker …
Biti ženska je lepo, ker sem mama, žena, prijateljica. Lepo je, ker rojevamo novo življenje, smo nežne in hkrati močne. Lepo je tudi zato, ker pokažemo svoja čustva in se jih ne sramujemo, četudi pokažejo našo ranljivost.
