Nasmejan, zgovoren, hudomušen, duhoven. Tako bi lahko s štirimi besedami opisali Mateja Šokliča. Njegova ustvarjalnost široko razpira krila. Že od otroških dni je zaznamovana z glasbo. V osnovni šoli je začel ubirati strune kitare, pozneje je prišlo na vrsto petje, zadnjih 13 let počne oboje in še kaj pri ansamblu Aufbiks.
Blizu mu je tudi sodobna krščanska glasba. Pred kratkim ste ga lahko drugič slišali na Ritmu srca. Po poklicu je profesor športne vzgoje. Zaposlen pa je v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (Cirius Kamnik). Iztočnice so se ob pogovoru nizale kar same od sebe.
Otroci s posebnimi potrebami. Kako se znajdete med njimi?
Nekaj je teorija in kak teden prakse na fakulteti. Drugo pa je, ko si vsak dan z njimi. Na začetku sem doživel malo šoka, ki je trajal teden ali dva. Nato sem padel v njihov svet, ki je raznolik. Imajo različne motnje in gibalne oviranosti. Za vsakega moraš iskati prilagoditve in jih izvajati.
Vsak ima svojo zgodbo. Razredi v posebnem programu Ciriusa, kjer poučujem, so precej majhni. Gre za od pet do sedem učencev. Tako se lahko bolje posvetiš vsakemu posebej. Pri izvedbi pouka pomaga tudi spremljevalec. Imamo učence z vedenjskimi težavami, avtističnimi motnjami, različnimi gibalnimi oviranostmi …
Kako je videti pouk?
Poučujem učence z najnižjo intelektualno sposobnostjo, stare od 14 do 18 let. Eden od predmetov je delovna vzgoja. Tam se učimo najosnovnejše stvari, npr. kako si pripraviti mizo ali kako pospraviti po malici. Imamo tudi glasbeno vzgojo, na tem mestu vsekakor pride prav znanje petja in igranja na kitaro.
Eden od predmetov je splošna poučenost, kjer se učimo letne čase, promet, kjer se učimo najosnovnejših stvari, kot denimo kako uporabljati prehod za pešce. Potem so tu še likovna umetnost, razvijanje samostojnosti ter gibanje in šport. Za znanja, ki so morda drugim lahko dosegljiva, moramo mi vedno znova in znova ponavljati, da se kaj premakne.
Nekateri učenci so na invalidskem vozičku, drugi ne. V naši ustanovi najdejo mesto učenci s prirojenimi okvarami, na primer cerebralna paraliza, kjer so poškodovani možgani, ali pridobljenimi, ko je poškodba nastala po kaki nesreči ali bolezni.
Kaj vas pri delu najbolj izpolnjuje?
Vem, da moji učenci nikakor ne bodo najhitrejši pri teku na sto metrov, saj največkrat niti ne hodijo. Nekateri ne bodo dvigovali uteži, ker nimajo rok. Izziv je v tem, da iščeš, kaj kdo zmore. Ko učenec vidi, da nekaj zna in zmore, vloži svoj trud, ga možgani nagradijo z dopaminom. Motiviran je, vidi napredek. Nekdo, ki v sebi doživlja nekaj lepega, bo živel lepše, ne glede na to, kako je oviran.
Kaj pa izzivi?
Učenci potrebujejo vzgojo, ne le izobraževanja. Vzgoja pa zahteva meje. Glavni izziv vidim ravno v tem, da učencu na primeren način pokažem, kje so meje in ga ob tem vzgajam in mu predajam znanje. Vzgoja za družbo; da bo učenec čim bolj samostojen, da se bo znal vklopiti, da bo znal počakati v vrsti, ko bo treba in da bo znal v gostilni samostojno poravnati račun za sladoled.
Ste si koga še posebej zapomnili? Vam je kdo dal življenjsko lekcijo?
Da, spomnim se dijaka, star je bil 18 let. V Cirius je prišel po prometni nesreči, ki se je zgodila, ko so se z družbo vozili z neke zabave. Postal je skoraj popolnoma hrom. Svoj voziček je lahko upravljal le z usti. A imel je neverjetno voljo do življenja. Bil je izjemno pozitiven. Bodril je vse ostale.
Prepričan je bil, da ga bodo rešili. Odšel je na operacijo v Italijo. A žal je mesec po njej zaradi komplikacij umrl. To se me je dotaknilo. Od blizu sem videl, kaj pomeni imeti rad življenje, čeprav si pravzaprav od njega na nek način odrezan. V življenju vztrajati do konca. To je bila velika lekcija zame.
Kako vas nagovarja ignacijanska duhovnost?
Pomemben vidik je inkarnacija – utelešenje Jezusa Kristusa. Vmesenje, če se izrazimo dobesedno. Kristus kot pravi Bog in pravi človek. Ko razmišljamo o Bogu, je pomembno zavedanje, da je Kristus živel kot človek.
Evangeliji razkrivajo, kdaj je bil Kristus frustriran, na kakšen način se je soočal z življenjem, kdaj se je umaknil iz kaosa, zato, da bi našel mir in da bi vedel kako dalje. Tudi on se je v svojem življenju učil in spoznaval svojo vlogo v tem svetu. Ni prišel kot nekdo, ki vse ve in vse zna.
Učil pa se je skozi molitev = pogovor z Očetom. Ni bil ves čas dosegljiv, med ljudmi. Umaknil se je v samoto, da bi se povezal z Očetom. Zatekel se je v molitev, ki je bila hrana za njegovo delovanje v svetu.
Vzporednica s svetim Ignacijem?
Sveti Ignacij je, ko je bil bolan in celo pred smrtjo, prek prebiranja Kristusovega in življenja svetnikov spoznal, da če se pustiš nagovoriti, da ti Božja beseda zmehča srce, da si upaš postati ranljiv. Dovoliš, da se te stvari dotaknejo. On je pozneje celo prosil za to. Prosil je za solze, da ne bi bil tako trd in “zagaman”, da bi se ga Gospod lahko dotaknil na različne načine. Kristus ni bežal od ničesar.
Vedel je, kaj ga čaka in v kaj se podaja. Pomembno se je učiti, kaj je molitev. Postavi denimo eksamen. Jezuiti ga izvajajo dvakrat na dan. Tu ne gre le za spraševanje vesti, ampak za to, da z ljubečim pogledom Boga vidiš, kje je Bog v tvojem življenju in na kakšen način se ti razodeva. Ko to vsakodnevno spremljaš in začenjaš živeti, iz vaje, zaznave, kje in na kakšen način Bog je, se, z Ignacijevimi besedami, začnejo polagoma odpirati oči.
Omenili ste učenje, kako biti ranljiv. To se mi zdi točka, ki se je sodobni svet najbolj otepa. Vsi hočemo biti največji frajerji, večno mladi, nasmejani, zmagovalni. Čemu je ranljivost dobrodošla?
Pri krščanski duhovnosti je pomembno, da poskušaš čim bolj objektivno gledati nase. Da si priznaš šibkosti in napake. Vendar je tu izrednega pomena, da se zavedaš, da si ljubljen v vsem, kar si.
Če gledaš le slabosti, lahko na hitro zajadraš v kako slepo ulico. Bistvo krščanstva je ravno v učenju biti v molitvi. Ko si v molitvi, si z Bogom. Ko si z Bogom, spoznavaš, da si ljubljen. Ignacij nas opominja, naj prosimo za to milost. Ko enkrat to spoznaš, doživiš in to živiš, te je manj strah morebitnih zapletov in življenja samega. Veš, da se v najslabšem primeru lahko zgodi najboljše.
To pomeni, da padeš Bogu v objem, ko umreš. Združil se boš z nekom, ki te brezpogojno ljubi in sprejema. Ko živiš s to mislijo, lahko pogledaš na svojo ranljivost, prosiš, da bi bil občutljiv za stiske drugih, ki morda nimajo tega pogleda, morebiti sploh ne poznajo Boga, so povsem na drugi strani. Ne gre za prepričevanje, da Bog je, ampak preprosto, da si z njimi.
Živahno je tudi vaše glasbeno ustvarjanje. Na Ritmu srca so vas poslušalci pobližje spoznali dvakrat. Že 13 let pa imate tudi trio sošolcev s Fakultete za šport, imenovan ansambel Aufbiks. Žena dovoli? 😉
Dovoli, dovoli. Imamo pa kak vikend več prost. Lahko bi igrali vse vikende, povpraševanja ne manjka. Ampak smo se namenoma malo ustavili.
Lahko delite kako anekdoto z nastopov?
Dogodi se veliko lepega, tu in tam pa tudi kakšna traparija. Za vedno mi bo ostala v spominu poroka izpred desetih let, ko si je ženin od veselja (!) na sredi čela razbil kozarec. Epilog je bil, da mu je nevesta v WC-ju zakrpala rano, povila glavo s povojem in mu dejala: “No, vidiš, si boš vsaj zapomnil, kdaj si se poročil.”
Kako ste si “izbrali” publiko?
Na spletno stran smo napisali, da ne želimo izvajati raznih (pijanskih) igric in podobnega. Seveda pa pripravimo povezovanje programa, da ima večer rep in glavo. Ljudje, ki so jim tovrstne zadeve smešne, so se nas zato začeli malo izogibati, kar nam povsem ustreza.
Sicer pa smo imeli predvsem v prvih letih delovanja veliko srečo – bili smo ob pravem času na pravem mestu in smo po spletu okoliščin igrali širom po svetu. Igrali smo za Slovensko turistično organizacijo, Slovenijo smo zastopali v Šanghaju na sejmu Expo 2010. Sodelovali smo tudi na sejmu križank, dvakrat smo bili v Miamiju. Obiskali smo tudi Milano, Dunaj, Podgorico, Beograd …
Po študiju je bilo treba v službo. To pa pomeni postavitev prioritet. Da imamo vsi službe, je vsekakor dobra odločitev. To se je med drugim potrdilo med korono. Glasbenikom ni lahko, ne zavidam jim njihove usode. Ne bi si upal 100-odstotno spustiti v te vode. Nisem niti tako uspešen v tem, prav tako pa ne čutim po tem neke strašne želje. Povsem lepo pa mi je ob družbi Miha Dragoša in Mateja Povža zaigrati ob koncih tedna.
