Je zgovorni 39-letni Babnopoljec, ki ima “na lagerju” vedno kakšen vic. Ni ga strah niti medvedov niti nizkih temperatur. Je očka trem majhnim otrokom: dveinpolletni Nataliji, šestnajstmesečnemu Tilnu in teden dni staremu Andreju. Po duši je strasten “geokešer” oz. geolovec.
Koga ali kaj lovi? Povprašajmo Danijela Mrvoša, po poklicu medicinskega tehnika, zaposlenega v varstveno-delovnem centru Mavrica v Ljubljani.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Kar vem o geolovu (geokešingu), je to, da so po različnih krajih skriti predmeti, ki jih mora sodelujoči najti. Imam prav?
Geolov je v resnici lov na zaklad. Gre za svetovno orientacijsko GPS-igro, v kateri sodelujoči iščejo manjše zaklade po celem svetu.
Kakšni so ti zakladi?
Večina je škatlic z darilci, v katere se sodelujoči vpiše. V škatlici so vpisne številke in različni predmeti: obeski, verižice, medaljoni, žetončki … Te lahko sodelujoči vzamejo s seboj, še prej pa jih zamenjajo s svojim “zakladkom”, ki mora biti približno enake vrednosti.
Določen del je t. i. zemeljskih zakladov, v katerih so skrite določene naloge (zgodovinske, geografske ipd.). Odgovore se pošlje lastniku, on jih potrdi in zaklad se lahko vpiše kot najden.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kdo določi geolovske točke?
O tem se odločajo geokešerji med seboj. Ko nekdo najde zanimivo lokacijo, poišče primerno skrivališče. Trenutno po Sloveniji leži 5821 zakladov.
Katere zaklade najraje nastavljate vi?
Zdaj, ko imam tri majhne otroke, se geokešinga lotevam v manjšem obsegu. Moj zaščitni znak so doma izdelane lesene zapestnice. Naj dodam, da sem od leta 2011, odkar sodelujem pri igri, z zakladi napolnil štiri desetlitrske sodčke.
Ogromno …
Res je. V svojih samskih časih sem na dan našel tudi do petdeset zakladov, zdaj pa sem zadovoljen že s petimi. Prioritete so se mi kot novopečenemu možu in očetu spremenile.
Trenutno imam nastavljen zemeljski zaklad, in sicer pri baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Za udeleženca imam vprašanje, v katero smer ima kip Janeza Pavla II. iztegnjeno roko. Poleg tega morajo zapisati tudi eno zahvalo iz notranje kapele, se tam fotografirati ali poslati fotografijo svoje GPS-naprave.
Kdo vas je sploh seznanil s tem?
To je bil soskavt Luka Novak. Prevladal je “firbec”, zato sem se na spletni strani registriral in svoj prvi zaklad poiskal v Ljubljani pri cerkvi sv. Jožefa. Ko sem videl, da škatlica dejansko obstaja in ni nekaj imaginarnega, sem bil navdušen. Kmalu me je zasvojilo.
Kdo si je geolov sploh izmislil – je bil to tudi kakšen nekdanji skavt ali tabornik?
Prvi geolov je bil vojaška vaja, na kateri so morali vojaki najti škatlo, v kateri so bili shranjeni denar, voki-toki in frača. Vaja se je počasi spremenila v zanimivo in poučno GPS-igro, namenjeno vsem.
Imate podatek o tem, koliko geolovcev je trenutno v Sloveniji?
Igre se lahko lotijo posamezniki, pari, družine, skupine prijateljev. Po podatkih je aktivnih okrog 400 do 500 ekip.
Se teh zanimivih avantur raje lotevate sami ali v družbi?
Ko sem bil še samski, sem hodil sam ali s prijatelji, zdaj pa me spremljajo žena in otroci. Najstarejša hči, ki je stara dve leti in pol in stvari že zelo dobro dojema, je navdušena, ko jo vprašam: Gremo po škatlico?
Kaj je treba imeti, če hočeš postati geolovec? Verjetno sta kondicija in čut za orientacijo precej pomembna, kajne?
Če sem iskren, ni treba imeti ne enega ne drugega. Gre za široko igro, ki te lahko spodbudi h kondicijskim pohodom v naravi, kar prek tristo točk pa najdemo kar v Ljubljani. Na ta način lahko spoznavaš Plečnikove stavbe ter druge kulturne in naravne znamenitosti. Pri določenih vrstah zaklada pa je treba le razmigati možgane.
Se vsepovsod odpravljate peš ali je dovoljeno priti z avtom?
Priporočljivo je, da se odide peš. Na voljo imamo tudi zaklade, ki jim pravimo “drive in” zakladi. Najdemo jih tako na gorskih vrhovih kot tudi tri metre stran od prometne ceste.
Zaklade sem našel tako na Triglavu kot tudi v raznoraznih luknjah, no, samo v tistih, v katere sem se s svojo maso lahko zbasal. (smeh) Marsikaj pa sem se naučil tudi iz zakladov, postavljenih pri Plečnikovih stavbah.
Ste obiskali tudi geokešing točke na tujem?
Seveda, iskal sem jih na Dunaju, v Budimpešti, Zagrebu, Benetkah, Rimu, Münchnu, Berlinu … Moram pa reči, da so tudi v mojih domačih koncih (Babno polje, op. n.) zgodovinsko zelo bogati zakladi. Dosti sem jih postavil jaz, kakih 20 do 30 jih čaka med Cerknico in Babnim poljem.
Kaj je čisto prvi korak, ki ga moramo narediti, če želimo začeti z igro?
Najprej obiščimo spletno stran in se tam registrirajmo. Potrebujemo neko GPS-napravo, garmin, aplikacijo na pametnem telefonu, kamor si shranimo geotočke. Vsaka točka je na spletni strani opisana zelo temeljito, označena pa je tudi težavnost.
Je iskanje geokešing točk lahko tudi nevarno?
Tudi. Naj povem svojo zgodbo. Na neposeljenem otočku Galunu blizu Krka je bil skrit zaklad. Malo sem preučil pogoje in precenil, da zmorem preplavati razdaljo od Krka do Galuna. S seboj sem imel nepremočljivo vrečo, v kateri sem imel shranjen telefon in štampiljko.
Težava je bila v tem, da je bilo morje ob obali mirno, ko pa sem prispel iz zatišja zaliva, so se valovi dvignili. V takih razmerah sem plaval cel kilometer in pol. A ker sem videl luč na svetilniku, sem hotel priplavati do konca. Bilo je res zelo naporno.
Ko sem prišel na cilj, sem potreboval določen čas, da sem se odpočil. Po počitku pa sem ocenil, na katere hribe moram ciljati, da pridem v pristanišče. Preplaval sem kilometer in pol in k sreči mi je uspelo.
Vas je bilo kaj strah?
Najbolj sem se bal redarjev, saj sem plačal le za uro in pol parkirnine, nazaj pa sem prišel v treh urah. A k sreči kazni ni bilo.
Povejte nam še kakšno zanimivost iz vaših geolovskih avantur.
Neki zaklad, posvečen filmu Poletje v školjki, je bil skrit na slovensko-hrvaški meji v Sečovljah ob reki Dragonji. Šel sem do slovenske policije, jim pokazal osebno izkaznico in jim razložil, da grem iskat zaklad. Čez travnike, kanale in gozdove sem prišel do geokešing točke. To je bila lepa makadamska pot, ki je na zemljevidu nisem videl, saj jo je prekrivala mejna črta.
Nočilo se je že, zato sem vzel zaklad in odpešačil nazaj. Na meji me je čakal drug slovenski policist, ki ni bil isti kot prej. Povedal sem mu, kaj delam tukaj. Policaj mi je rekel: “Imate veliko srečo. Če bi se preveč približali Dragonji, bi Hrvati sprožili alarm. Malo je manjkalo, pa bi vas razglasili za begunca, ki skuša prečkati mejo.”
Vprašal sem ga: “Kako ste me sploh opazili? Bil sem sredi gozda, bila je noč, oblečen sem bil v temna oblačila …” Odgovoril je, da so me Hrvati zagledali s termo kamero. Oba sva se nasmehnila. Slovenski policisti so res “face”.
Geolovci pa se udeležujete tudi več vrst dogodkov – okoljevarstvenih (čistilne akcije, sajenje dreves), družabnih ter svetovnih. Eden takih je bil na začetku junija v Ljubljani. Kaj zanimivega se je dogajalo?
Udeležba je bila res velika, sredi dneva smo zabeležili več kot 500 gostov. Osrednji dogodek se je dogajal ob Narodnem muzeju Slovenije. Iskali smo zaklade, se družili, na voljo smo imeli trgovino z geolovskimi pripomočki, obiskali delavnice ipd.
